Na kaninskem krasu je krasno – Velika Bavha

Kaninski kras je pri meni zapisan kot ena tako zelo odštekano čudovita pokrajina, da se moram vsake toliko časa vrniti. In jo doživeti znova. Svet mogočnih skalnih skulptur, škrapelj, žlebičev, kotličev, razbrazdanih skal in brezen izjemnih globin naravnost obožujem. Navda me z neizmernim navdušenjem in občudovanjem tega, kar zmore ustvariti narava. In če kje, mi ravno na poteh, ki vodijo čez slikovite kraške pustinje v Kaninskem pogorju, nikoli ne uspe ujeti tistih ur in minut na tablah. In če kje, mi ponavadi ravno tam pride prav rezervna baterija za fotoaparat… 😉 🙂

Velika Bavha (Monte Robon) – gora na severovzhodnem robu kaninskega krasa ima izjemno slikovit pristop. Najbolj udobno in najlepše se je na kraška prostranstva pod Lopo, Hudim vršičem in Veliko Črnelsko špico povzpeti z Nevejskega sedla po krasni mulatjeri, ki so jo za potrebe italijanske vojske zgradili med prvo svetovno vojno in je prek Prevale Nevejsko sedlo povezovala z Bovcem. Potem, ko premeljemo že skoraj večino višincev, nas kot nagrada za trud čaka najlepši del poti. Andrej Mašera ga v svojem vodniku opiše takole: »Med valovi zakraselega morja se lagodno sprehajamo kot na promenadi.« In res, hodimo skoraj naravnost, pokrajina je slikovita in obdani smo s širnimi razgledi vse dokler… ja, dokler ne pridemo do recimo temu »lepotne napake« ture 😉 🙂 – ko se vrh zdi že čisto, čisto blizu, se pot naenkrat globoko za približno 150 višinskih metrov spusti v sicer lepo peščeno krnico, davek pa je približno dvajsetminutni strm vzpon nazaj gor na sedlo Vrh Laških Brežičev (Sella Robon), kjer se označena pot na Bavho konča. Od tu dalje smer kažejo možici. Zadosti jih je, da najdemo na vrh, zahteva pa zadnji del vzpona v tistem kraškem labirintu kar precej previdnosti. Eno »sitno« mesto prek trhlega in napol podrtega lesenega mostička prav na robu globokega brezna je še vedno za silo prehodno, v primeru nelagodja pa je bolj priporočljiv »obvoz« čez vrh skale namesto okrog nje.   

To, da je sestop mogoče opraviti krožno (po poti 637), je, kar se mene tiče, dodaten plus tej turi, pa čeprav je treba zato na koncu slabe četrt ure po asfaltu. Priznati je treba, da ta pot ni tako zelo slikovita kot ona, po kateri sva se povzpela. Še najhitreje je za pozabit dolgo »gor pa dol« prečenje strmih gozdnih pobočij pod Lopičem, ki so prav pogosto na številnih mestih vlažna in zahrbtno zdrsljiva. A vendar ima tudi ta pot svojo dobro plat – impresiven pogled na mogočno zahodno steno gore, v kateri je menda najti nekaj prav zahtevnih klasičnih in tudi športnoplezalnih smeri.   

Na Veliki Bavhi je vedno lepo. Midva sva bila tokrat na njej tretjič. Spomladi in v zgodnjem poletju vas bodo verjetno tako kot naju ob prvem vzponu nekega junijskega dne dobrih sedem let nazaj, pričakala snežišča. Julija in avgusta zna biti tura vroča, čeprav, če ste zgodnji, lahko dobršen del višincev oddelate v senčnem zavetju zahodnega pobočja Pobiča. Posebej lep mora biti vzpon jeseni, ko se macesni odenejo v zlato rumeno. Kako je takrat, morava še enkrat preverit. Poglavje zase pa je bil zimski vzpon na smučeh, ki sva ga skupaj z I. in D. naredila skoraj polčetrto leto nazaj. Na zadnji dan marca smo utirali smučino v nedotaknjeno belino, vriskali v nekaj centimetrih čisto frišnega pršička in se imeli neizmerno fino. Zadnja skupna je bila… in ravno zaradi nje bo Velika Bavha za vedno obdržala posebno mesto v najinih spominih…