Še niti domov nisva prišla (dobra štiri leta nazaj), pa sva že vedela, da bova še šla. No, vsaj jaz… 🙂 Ker je pot na Monte Jamo in z nje dol tako nebeško lepa. Samotna. S pridihom divjine. Mehka. Z borovimi iglicami postlana. Tu pa tam simpatično zaraščena, a kljub temu lepo sledljiva. In krožna za povrh… Pot, na kateri sem naredila in prvič in drugič na desetine posnetkov samo »nje«… poti. Pot, ki ji z lahkoto oprostiš, da z razgledi ni ravno radodarna. Po njej enostavno hodiš, sanjariš in uživaš… in se na povratku sprehodiš skozi Patok, prikupno furlansko vasico, v katero se zaljubiš garant… Meni se je to zgodilo že leta prej, v neki drugi zgodbi, preden sva sploh prvič šla na »Jamo«…
Višina (1167 m) ni »bogvekaj«. Pravzaprav ti gre kar težko z jezika, da bi rekel, da si šel »v hribe«. In celo malo zardevaš ob tem, ker ravno nek podvig to pač ni. In vrh je čisto »neugleden«. Pravzaprav ena »krtina« sredi gozda. A ima minutko ali dve stran svoj »belvedere«! Razgledno točko s pogledom na greben Muzcev, piramidasto Amariano, postaven Zuc dal Bor in njegove sosede, dolino reke Bele…
Za vse, ki vas bo zamikala tale pustolovščina, naj dodam nekaj namigov. Peljala sva se skozi Kranjsko goro in Trbiž do Kluž (Chiusaforte), kjer sva zavila levo čez most preko reke Bele (Fella) in v kraju Reklanica (Raccolana) parkirala pod avtocestnim viaduktom, tam, kjer avtocesta pride iz tunela pod Monte Jamo. Le nekaj metrov naprej se v levo odcepi pot s številko 644. Hmmm… table, ki je ob najinem prvem obisku označevala začetek poti in dala vedeti, da je do vrha slaba poltretja ura hoda, ni več. Šele doma sva ugotovila, pravzaprav je striček »google« povedal, da je pot že od začetka septembra 2014 »inagibile«. Po domače povedano, zaprta. No, lepa reč. Torej sva po zaprti hodila že prvič?! Res ne bi vedela zakaj je tako, kajti povsem normalno je prehodna in na nekaterih delih, kjer jo je ob prvem obisku mičkeno manjkalo, celo lepo obnovljena. Markacije prav na vrh ne vodijo (a je potka povsem dobro vidna) ampak že na škrbini, kakih deset minut prej obrnejo proti Patoku…
Naju je na vseh najinih potepanjih v teh koncih pot v to očarljivo vasico (po italijansko Patocco, po furlansko Patoc) zanesla že četrtič. Pa še vedno ne greva kar mimo in si ne rečeva, da tukaj pa itak že vse poznava. Kaj morem, če se je pa tako lepo malo »izgubiti« med zdaj že večinoma lepo obnovljenimi hišami, ki med tednom več ali manj samevajo, pokukati na kakšno dvorišče, se povzpeti do cerkvice na griču in s pogledom zaobjeti čudovito gorsko kuliso, ki jo ta vasica ima, prešteti iz koliko dimnikov se kadi, ali pa posedeti na suhih travah tam nekje nad zadnjimi hišami, kjer se počutiš, kot da bi sedel na sončnem balkonu in se razgledoval po vrhovih nad Reklanico… Če bi lahko, bi tam vedno kar malo ustavila čas, da ne bi bilo še treba v dolino…
A na srečo se vse, kar je na tej turi lepega, v Patoku še ne konča. Tudi sestop je še pa še simpatičen. Pot 620 večino časa vodi po slikoviti soteski potoka Patok (Rio Patoc), enkrat visoko nad strugo, spet drugič tik ob njej. V spodnjem delu je potok še posebej poskočen in številne brzice in slapiči in korita in tolmuni so res paša za oči.
Vem, da se že ponavljam, ampak tale krožna pot na vrh in okrog Monte Jame je zares, zares krasna. In hoja po njej en sam užitek. Ker ni (pre)dolga, tudi v kratkih zimskih dneh na njej ni treba hiteti. Ker to bi bilo ob vsem lepem, kar ponuja, zares škoda…
6 komentarjev
Ah, ah, Gita, lepo, vedno nova odkritja prelepih kotičkov planinskega sveta, četudi ne prav visokega, kot praviš. pa vendar, v tvoji pripovedi se čuti ljubezen in občudovanje naravnih lepot, vznemiri in navduši te najbolj navadna pot, postlana z iglicami, in to preneseš skozi svoj tekst tako prepričljivo na nas, bralce, da bi se tisti hip odpravili tja. Vsaj mene pograbi tako navdušenje, da bi kar sledila tvojim korakom…. Vsekakor me veseli, da sta uživala in da smo delček tega bili deležni tudi mi. lp 🙂
Hvala Alenka… 🙂
GITA, midva sva v dec.2018 prehodila to pot v isti smer. Tudi jaz sem za to pot takrat rekla, sem pa še kdaj. Enostavno taka pot, ki bi jo hotel pokazati še komu, navdušiti še koga, deliti to lepoto naprej. Bi bil kar greh obdržati vse doživeto samo zase.
Lepa je ta pot, mehka kot praviš, hoja med borovci. Tako, da razgledov po poti sploh ne pogrešaš, saj uživaš v hoji. Na vrhu se ti pa odpre svet, pa potem vasica Patoc, soteska ob spustu pa tudi nekaj, kjer moraš postati in se naužiti vsega, kar vidiš.
Res lepo, čakam z veseljem že naslednje zgodbe.
Prav lp
M
Mari, se spomnim, da sva tudi midva tistega decembra na isti dan imela v ožjem izboru Monte Jamo, pa se potem odločila za Matajur… in je Monte Jama morala počakati dobro leto… Se mi pa zdi, da sva jo doživeli na podoben način. Res je fajn… 🙂
Gita, lepo pozdravljeni,
hvala vam za namig, ki ste ga pripeli januarja letos in odkritje krasnega izleta, ki se nama je odpiral na novo za vsakim ovinkom ravno pred 2 dnevoma, na pustno soboto. Prav nobene maske nisva srečala na celi poti in za 10 ovinkom je potihnil tudi hrup iz avtoceste in naju je zajela tišina gorskega sveta. Na vsej poti nisva srečala skoraj nikogar, vsega le 6 ljudi: dva tekača planinca, pa dva vikendaša, ko sva iskla pot iz Potocca in še dva gorska kolesarja, tik pred iztekom te krožne poti. V vasi Potok sva se najdlje zataknila- malo zaradi res slikovite, skoraj zapuščene vasice in malo zato, ker sva iskala “izhod” iz vasi. Zato za vse, ki se bodo odpravili na ta zlet pripenjam namig, naj sledijo rdeči puščici Circo di Patocco, saj poleg slikovitega ogleda vasice ponuja tudi utirjenje na pravo pot za dolino mimo pokopališča proti izhodiscu oz. parkirišču, ki ste ga predlagali. jTudi ta del poti je slikovit in preseneča in bi ga bilo škoda izpustiti. Le čas naju je skrbel in sva preveč hitela, saj sva vasico zapustila okrog 17.ure in se bala tipanja in hoje v temi. Na nekaterh mestih vzdolž celotne krožne poti so manj varna mesta označili s plastičnim belo rdečim trakom in na spustu je tak trak tudi na trhlem mostu, kjer ga je sedaj moč prečkati po nosilcih – ti so v soboto še držali. Ponoči pa bi trak morda spregledali in manjkajoče deske bi nudile neljubo presenečenje….Zato čas, ki je naveden za to krožno pot na turističnih opisih Trbiža in okolice, ki navaja 4 ure, za naju ni držal- hodila oz. se zatikala in raziskovala sva kar 3 ure več- seveda s piknikom na pomladanskem travniku.
Veselim se vaših novih idej, predvsem tudi takšnih, ki so tako nepoznane, kot je bil tale “biserček”! Vam pa seveda varen korak in veselje za nove in stare pohode!
Živa
Draga Živa, lepa hvala za tale zapis in dodan namig, kako iz Patoka. Včasih se zgodi, da pri opisih krajev in poti, kjer se počutim že kar malo domače, pozabim omeniti kakšno stvar, ki bi nekomu ob prvem obisku utegnila koristiti. Iskreno sem vesela, da vama je tura uspela in vama bila všeč. Še veliko lepih vama želim! Gita