Če ti v tej s snegom nič kaj radodarni zimi nekdo kot zajtrk v posteljo na pladnju prinese idejo za lepo turno smuko, na kateri ne bo nič škrtalo pod smučmi, pa še prav daleč se ni treba peljati, res ne moreš drugače, kot da samo rečeš »prav lepa hvala« in greš. In upaš, da je še vse vsaj približno tako, kot je bilo dva dni nazaj… 🙂
Na Ratitovec sva šla s smučmi prvič. Parkirala sva pri lovski koči malo ven iz vasi Prtovč in se opogumljena z zavestjo, da bova itak samo sledila špuri, podala na pot. No, izkazalo se je, da je špur tam okoli vsaj toliko, kot je recimo poti na Šmarno goro, torej veliko. Ampak kaj bi to. Midva sva vendar vedela, kam želiva, vse sva si lepo ogledala na zemljevidu, pa še ena skupinica je po tej isti poti šla v nedeljo. Torej ni variante, da ne bi »vdela« prave… špure seveda… In rezultat? Hm, ja no… lepa reč… prišla sva točno tja, kamor nisva želela priti. To je direktno v tisto lepo krnico Razor, po kateri potem do vrha ni več daleč. Tudi prav. Saj veste, vse je za nekaj dobro, pa to… Sva pa povratek naredila tam, kjer sva se namerava povzpeti. Odsmučala sva na Vratca, ponovno nalepila pse, se povzpela še na Kosmati vrh in od tam smučala nazaj do lovske koče. In ja, zdelo se nama je, da je bilo smučanje v tej smeri lepše, kot bi bilo po že precej razritem in skorjastem Razorju. Aha, to je bilo torej tisto »dobro«, ki se je izcimilo iz te dogodivščine 🙂 …
Glede množice raznoraznih špur na Ratitovec pa samo še tole. Saj ni čudno, da nisva »vdela« ta prave. Ker je pač enostavno ni bilo. Za nama na vrh je prišel znanec, po rodu domačin iz teh koncev in nama povedal, da tista špura, ki jo je utrla družba v nedeljo in po kateri sva se nameravala povzpeti, danes ni več obstajala. Dokler jo ni na novo on potegnil. Ravno na razcepu, kjer bi morala nadaljevati naprej po cesti, jo je namreč na debelo, v celi dolžini najinega vidnega polja zasulo ivje, ki je letelo z dreves. Prisežem, da je izgledalo tako nedotaknjeno, da si res nisva mogla misliti, da bi to znala biti »najina« pot…
O zimski, pravljično lepi pokrajini raje ne bom napisala nič. Ker moja pisateljska žilica ni dovolj spretna in moj besedni zaklad ne dovolj bogat za opisati kaj tako lepega. Bodo fotografije vse povedale… 🙂
