Vzpenjanje na vrhove je nekaj, kar rada počnem že skoraj vse življenje. A vse raje in raje se potikam tudi pod njimi. Po mehkih gozdnih poteh, vzdolž žuborečih potokov, ob jezerih, prek sončnih senožeti, mimo osamljenih kmetij in skozi odmaknjene vasi, katerim do nedavna še imen nisem vedela… Zato sem se lani oktobra še pa še razveselila otvoritve nove pohodniške poti, ki so ji snovalci nadeli ime Juliana Trail…
270 kilometrov je dolga, krožna in prikladno razdeljena na 16 etap, ki so v povprečju dolge okrog 17 kilometrov in pol. Vodi nas vsenaokrog Julijskih Alp, a ne pripelje na noben vrh. Njena ideja je preprosta: občudovanje narave, srečevanje z ljudmi, videnje, poslušanje, okušanje in čutenje utripa življenja ob vznožju julijskih vršacev.
Že ob prebiranju opisov se mi je zazdelo, da mi bo tole zelo, zelo všeč in bilo je le še vprašanje časa, kdaj se bova podala na pot. Za prvo pokušino sva izbrala 10. etapo od Grahovega ob Bači do Mosta na Soči, ker ravno ta, razen začetka in konca, vodi po nama doslej popolnoma neznanem svetu. Temljine, Kneža, Podmelec, Hum, Ljubinj in Bača pri Modreju so vasi nad spodnjim delom Baške grape, skozi katere sva hodila, Bača, Kneža, Idrijca in Soča so reke, v katerih struge sva med potjo pokukala.
Ker posamezne etape pač niso krožne, si je v primeru, da je pri roki samo en avto, najbolje pomagati z javnim prevozom. In ker ob vikendih povezave običajno niso ravno pogoste, je bolje, da avto čaka na koncu poti kot obratno. Midva sva parkirala na železniški postaji Most na Soči ter se do Grahovega ob Bači v enajstih minutah zapeljala z vlakom. Odhod ob 8.13 se nama je zdel ravno pravšnji, cena 2,56 evra za dva pa prav simbolična.
Kot sva predvidevala, se nama je pot dopadla. Zelo. Edino dobrih pet kilometrov asfalta med Knežo in Ljubinjem, bi, če bi se dalo, zamenjala za kakšno mehko gozdno potko. A nama vseeno ni bilo hudega, saj nekje vmes tabla ob cesti povabi k »obvozu« do deset minut oddaljenega slapu Sopota, ki je res čudovita popestritev poti.
Kako dobro (ali slabo) je »Juliana« obiskana ne bi vedela, a zdi se nama, da kakšne velike gneče (zaenkrat) na njej ni. Midva sva, čeprav je bila sobota, na celi trasi srečala le še dva pohodnika, ki sta se vračala z razgledišča Senica. No, slednji je po vpisni knjigi sodeč očitno priljubljena izletniška točka.
Če se boste podali na to pot in jo logistično zastavili tako kot midva, je dobro vedeti, da se železniška postaja Most na Soči nahaja v naselju Postaja, ki je od Mosta na Soči oddaljeno dober kilometer in pol. Ko sva po sestopu z razgledišča Senica stopila na asfaltirano cesto, je smerokaz vabil v desno proti Mostu na Soči, nama pa se je dozdevalo, da se nahajava skoraj ravno v vpadnici železniške postaje, kjer sva imela parkiran avto. Ker nekako nisva videla smisla v pešačenju do Mosta na Soči in potem spet nazaj do postaje, sva po nasvetu domačina zavila levo, nadaljevala do ene večje lesene barake na desni strani ceste (minuta ali dve hoje), takoj za njo pa po zelo dobro vidni in uhojeni potki sestopila do avta.
Lepe kraje sva obiskala, s prijaznimi domačini klepetala, veliko novega in zanimivega videla in že izbirava, katera etapa bo najina naslednja… 🙂
4 komentarji
Ali so vse etape ustrezno označene? Do sedaj sem opravila 1. in 2. etapo pod vodstvom PD, v marcu nameravam 3. od Jesenic do Begunj. Ker je celotna Julijana kar dolga, sem že razmišljala o tem, ali je “varno” iti na pot kar sam kdaj čez teden … če je celotna pot dovolj označena, da ne moreš zgrešiti?
Tatjana, pozdravljena! Tale deseta etapa Juliane je bila najina prva, zato težko sodim o ostalih, oziroma o celotni poti. Etapa, ki sva jo prehodila, se nama je zdela precej dobro označena. Kritika bi morda lahko letela na nikakršno označenost na železniški postaji in enkrat bi se najbrž malce “zaštrikala” ob spustu iz Temljin proti Kneži. Ko se zavije s ceste na pešpot je malo naprej na eni staji oznaka, da je treba rahlo v levo navzdol… no, tam sem jaz videč en lep sončen pašnik, na katerem so se pasle ovce, zakorakala kar naravnost, kar je bilo narobe… pa naju je en domačin, ki je šel ravno pogledat svojo čredo hitro usmeril na pravo pot. Takole bi rekla… če je človek dovolj pozoren, se ne da zgrešiti… Pa srečno in varen korak želim!
Pozdravljena,
GITA, zelo, zelo lepo. Mogoče je ravno sedaj pravi čas za obisk takih poti. Ni listja na drevesih in razgledi so možni tudi skozi veje, kar jih kasneje ni. Je pa meni zelo lepa ta cesta od Podmelca do Podljubelja, ker lahko občuduješ prav te strme skalnate stene, kot redko kje. Slap Sopota je pa tudi vreden obiska, samo da je imel pri najinem obisku še malo sneženega nadiha in ledenega odseva in v popoldanskem soncu je bil res krasotec. Sem takrat objavila pod slapove (splošni pogovori).
Drugače pa res dobra ideja za izlete tale Juliana, tudi meni so zelo ljuba taka pohajanja za občudovanje narave, pa čeprav brez vrhov.
Lepa pohajanja ti želim še naprej in seveda tudi objave. Všečka pa tu ne znam pritisniti.
lpM
Mari, hvala. A veš, ko sva hodila proti vasici Temljine, sem se spomnila tvojega vzpona na Kotel iz te vasi… in si mislila… ko bi ona vedela, kako lepa je potka iz Grahovega ob Bači do Temljin, bi gotovo začela v Grahovem… 🙂 Lepo se imejta, kamorkoli vaju bo že nesel korak, midva imava za naredit eno domačno nalogo v Polhograjcih… 😉 🙂