Prvi, Srednji in Zadnji Vogel

Na tej turi sva enkrat že bila, a sva takrat v gosti megli, ki naju je nenadoma zajela sredi grebena, brez pomisleka sestopila (kdor ta svet pozna, bo razumel zakaj, kdor ga še ne, naj to vzame kot dobronameren namig, da je za izvedbo te ture dobra vidljivost bistvena) in si obljubila, da se bova enkrat vrnila. Rečeno – dobrih osem let nazaj, storjeno tri dni nazaj, v četrtek… A glej ga šmenta! Komaj sva en dolg poravnala (prehodila od zadnjič manjkajoči del grebena med Srednjim in Zadnjim Voglom), že sva novega »pridelala«…  

A da bo jasno, o čem pišem… gre za tri »fužinske« Vogle – Prvega, Srednjega in Zadnjega – kopaste vzpetine v dolgem in širokem slemenu med dolinama Za Kopico in Debelim vrhom, ki se na severu zaključi s prevalom Vrata. Tokrat sva prečenje načrtovala podaljšati tako, da bi se s planine Dedno polje najprej povzpela še na travnata vrhova Kredo in Slatno, ki ju od Voglov ločuje manjši preval… a ne tako kot večina, ki se najprej vzpne na sedlo med Slatno in Prvim Voglom, obišče Slatno in morda še Kredo, se vrne na sedlo in nadaljuje prek Voglov. Midva sva si zaželela »popolne« krožne ture in se namenila na Kredo povzpeti direktno s planine po neki stari pastirski poti, za katero sva brala, da obstaja…

Prvo presenečenje naju je pričakalo že zjutraj, ko sva okrog pol sedmih komaj še dobila parkirni prostor na planini Blato. Mimogrede, vožnja tja gor stane 12 evrov. Za vzpon do Planine pri Jezeru sva izbrala »strmo pot«, ki se odcepi od poti proti planini V Lazu. Če zamižim na eno oko in odmislim v začetnem delu nesramno blaten kolovoz (ki ima na srečo nekaj udobnih in suhih obvozov), lahko zatrdim, da mi je omenjena potka veliko bolj všečna od dolgočasne ceste in sva jo uporabljala za vzpone in sestope tudi že takrat, ko še ni bila tako lepo označena, kot je sedaj. 

Ob prihodu na Planino pri Jezeru nisva bila še ne lačna, ne žejna, zato sva brez postanka nadaljevala proti Dednemu Polju. Tam nama je »domačin« poskušal dopovedati, kod morava iti, da bova prišla direktno na Kredo, a obenem dodal, da je trava visoka, da pot tako rekoč ni vidna in da je vprašanje, če jo bova našla. Njegove besede so zasejale kanček dvoma, a naju od začrtanega plana niso odvrnile.    

In kako se je izšlo? Resnici na ljubo, našla nisva niti »p« od »poti«. »Pa saj je možakar tako ali tako rekel, da se je ne vidi«, sva se opogumljala na začetku ter zagnano in vztrajno iskala kakršnekoli »namige«, ki bi nama potrdili, da sva prav. In ne boste verjeli, kako veliko sva jih našla! Le to je bilo, da očitno niso bili pravi, ampak le plod najine bujne domišljije, ki je recimo v vsakem malo poležanem šopu trave zaznala veliko verjetnost, da je to pa najbrž »pot« 🙂 . Menda je odveč napisati, da o kakšnem možicu ni bilo ne duha ne sluha. Po kakšni uri in pol prebijanja čez drn in strn naju je dokončno ustavilo ruševje. Ni nama preostalo drugega, kot da obrneva. A ko sva med povratkom že tik nad Dednim poljem iskala prehode za nazaj, sva naenkrat zagledala eno stezico. In to čisto ta pravo! »To je to«, sva si rekla oba polna navdušenja in začudena, kako da sva jo zjutraj spregledala. Sploh ne morem povedati, kako sva je bila vesela. In kako zelo nama je bila všeč. Že res, da je bila precej zaraščena, a kljub temu prav lepo sledljiva. Kar poneslo naju je po njej. A kaj, ko veselje ni trajalo dolgo. Ni bila prava. Namesto na Kredo naju je pripeljala na markirano pot v dolini Za Kopico malo pred omožičen odcep za Prvi Vogel…  Moram priznati, da sva morala kar malo zbirati motivacijo za nadaljevanje. Zavedanje, da sva po dveh urah iskanja in to neuspešnega, tako rekoč skoraj na začetku, pač ni bilo najbolj spodbudno, pa še to je bilo, da so se na še malo prej jasno nebo že začeli vleči oblaki, ki so naznanjali, da bi se utegnil ponoviti vremenski scenarij izpred osmih let. No, na srečo se ni. Na koncu nama je prečenje vendarle uspelo, dolg, ki je na novo nastal, bova pa že še prišla poravnat… 🙂