Struška – karavanški botanični vrt. Pozno spomladi seveda. Takrat tam gor vse cveti in diši. In pobočja so v barvah. Predvsem v rumeni in modri. Takrat zlahka prideš domov s sto fotkami avriklja, pa čisto malo manj fotkami zoisove vijolice in clusijevega svišča. Struška spomladi je nekako tako kot Slemenova špica jeseni. Stereotip lepega. Upravičeno? Je Struška res najlepša spomladi? No, kakor za koga. Meni recimo gredo stereotipi na živce in če se le da, jih z veseljem razbijam… In super je, da imam doma eno sorodno dušo in to počneva skupaj 🙂 . Tako sva že dve leti nazaj ugotovila, da je Struška tudi pozimi nadvse lepa. Samo snega je bilo tedaj premalo, da bi šla s smučkami. Pa sva to storila danes…
Z avtom se je dalo pripeljati do Križovca, čeprav je bila cesta v zadnjem delu še delno zasnežena in poledenela. Že takoj pri avtu sva nadela smuči, a ne za dolgo. Kmalu se je pojavila prva kopnina. Toliko je imela v dolžino, da se jo ni dalo samo enkrat prestopiti in je bilo treba sneti smuči. In kmalu je sledila še ena in še ena, po kakšnih desetih minutah pa je šlo naprej lepo zvezno na smučeh vse do vrha.
Danes se niso mogli zmeniti kdo bo glavni, sonce ali oblaki. Jutranjo oblačnost je sprva zamenjala čudovita jasnina, ko pa sva stopila na Belsko planino so se na nebo začele vleči koprene in zastirati sonce. Ampak saj veste, vse je za nekaj dobro. Če bi sonce na jasnem nebu sijalo z vso močjo, bi morda preveč ojužilo sneg in smuka ne bi bila tako dobra, kot je bila… 🙂
