Matajur – razglednik in pol nad Slovensko Benečijo

Če bi mi bil Matajur veliko bližje, kot mi je, bi bil to zagotovo hrib, na katerega bi vzpone štela v desetinah, če ne še kaj več. Nanj bi se vzpenjala večkrat na leto, v različnih letnih časih, ob različnih urah dneva, v lepem pa tudi malo manj lepem vremenu. Matajur je pač edinstven, čudovit, meni tako zelo neskončno ljub. Že ob prvem obisku me je popolnoma očaral, po drugem je bilo navdušenje nad njim samo še večje in želja, da se kmalu vrnem, neizmerna. Po tokratnem tretjem vzponu nanj komaj čakam četrtega… 🙂

Matajur (1641 m) je mejna gora med Slovenijo in Italijo in najvišja točka in simbol Slovenske Benečije. Nenazadnje so po njem poimenovali tudi prvi tamkajšnji štirinajstdnevnik v slovenskem jeziku, ki je začel izhajati leta 1950 in po katerem nosi ime današnji tednik Novi Matajur. Na vrh vodijo številne poti. Prvič, ko sva si za konec ene druge zgodbe v tistih krajih zaželela enega lepega sončnega zahoda, sva se nanj povzpela po najkrajši in najbolj udobni poti od koče Guglielmo Pelizzo (1320 m), od koder je do vrha manj kot uro zložnega vzpona. Z naše, slovenske strani na vrh vodita dve poti. Ena ima začetek v vasi Svino pri Kobaridu. Ta je za tiste, ki bi poleg lepega doživetja radi tudi konkretno pretegnili noge, saj je potrebno premagati skoraj poldrugi kilometer višinske razlike. Drugo »naše« izhodišče pa je vasica Avsa nad Livkom, ki s »staro« in »novo« potjo omogoča lepo krožno turo, kar je seveda nadvse vabljivo. Posebna draž »stare« poti je tudi to, da se drži beneške, južne strani in da v hladnih zimskih (ali pa poznojesenskih) dneh na njej sonca ne manjka. Saj ni težko uganiti, katero sva izbrala za vzpon v četrtek, na napovedano najbolj mrzel dan preteklega tedna, a ne, da ne? 🙂

Na izhodišču je bilo hladno in pihalo je in kar malce strahoma sem se sprva potiho sama zase, potem pa že kar na glas spraševala, kako neki bo to zgledalo šele na vršnem pobočju. A višje sva bila, bolj je bilo toplo in veter se je do takrat, ko sva stopila iz gozda, že skoraj polegel. Takoj, ko sta se med zadnjimi drevesi »zabliskala« snežno bela Mangrt in Jalovec, sva jo kar čez drn in strn mahnila v desno proti že od daleč vidni pašni ograji in potem ob njej »po robu« visoko nad Kobariško kotlino nadaljevala najprej na Srednji vrh, ki je priljubljeno vzletišče jadralnih padalcev, nato na razgledni Mrzli vrh in z njega na Matajur.

Gor pa razgledi! Na severu so se najvišji vrhovi Julijcev snežno beli bleščali na modrem nebu, proti jugu je pogled valovil prek beneških hribov in dolin, skuoze katere tečejo patoki an rieke, vse do Furlanske nižine in Jadranskega morja, na zahodu so se očem nastavljali vrhovi Karnijskih Alp in Dolomitov tako izrazito, da sva prav razločno prepoznavala vrhove, na katerih sva že bila in na katere nama je želja stopiti. Matajur je prav zares eden najlepših sredogorskih razglednikov kar jih poznam. Slab ducat nas je bilo, ki smo drug ob drugem posedali ob s soncem obsijanem cerkvenem zidu in vzdihovali nad prelestnim dnevom, vsi veseli in hvaležni, da nam je bilo dano biti tam gor. Kadar je vreme manj prijazno, se je pred vetrom in mrazom moč zateči v preddverje cerkve, a tokrat za to ni bilo potrebe. Celo tako toplo je bilo, da je polovica oblačil, ki so šla z nama za vsak slučaj, ostala kar pospravljena v nahrbtnikih.

To je bila ena tistih tur, za katero je bilo (vsaj iz osrednje Slovenije) potrebno pravzaprav več vožnje kot hoje. Ovinki se vlečejo kot jara kača, sploh če trofneš pred sebe tovornjak, ki ga dobro uro nimaš kje prehiteti, slikovit vzpon pa mine, da sploh ne veš kdaj. A na koncu dneva si priznaš, da je bilo vredno. Vredno vsakega kilometra in vsake kaplje bencina, da o korakih itak ne govorim.

Enkrat, najbolje že kar prihodnje leto, si v te kraje, v deželo Martina Čedermaca, želim oditi za več dni. Da mi bo Matajur blizu. Da se bom povzpela nanj še po kakšni drugi poti in da bom šla spet enkrat gor občudovat sončni zahod. Da bom raziskovala slikovite beneške vasice, ki ugnezdene ležijo ob njegovem južnem vznožju in da bom prisluhnila narečju naših rojakov. Sem že pisala Miklavžu… 🙂