Ovčji vrh

Dneva žena ne praznujem, a je bil današnji dan vseeno nadvse prazničen. Pravzaprav tako kot katerikoli drug dan v letu, ko sije sonce in si midva lahko vzameva čas za hribe…

Moram pa vseeno priznati, da začetek pa danes ni bil nič kaj prazniku podoben. Vse je tako kazalo, da bova turo končala, še preden jo bova začela. Nič vam ni jasno, a ne, da ne? Nič hudega, takoj zdajle vse razložim… 

Cesta v Medvedji dol (Bärental) je bila poledenela, vendar s štirikolesnim pogonom lepo prevozna prav do letnega parkirišča, ki pa je bilo zasneženo. Gospodič šofer so v dobri veri, da je sneg trdno pomrznjen (še predno sem uspela odpreti usta in izraziti kakršenkoli pomislek), suvereno zapeljali nanj. Pa se na žalost ni izšlo po načrtih. Avto je nasedel in obtičala sva globoko v snegu. Moj dragi je sprva še poln optimizma zatrjeval, da problema ni in da bo zadevo tik tak uredil… pa je seveda ni. Kolesa so se vrtela v prazno in prav nobeni »klasični« triki in manevri niso pomagali. Kaj pa zdaj? Jah kaj, midva sva vendar Slovenca in ne jamrava, ampak iščeva rešitve… 🙂 In ker kdor išče, ta najde (ponavadi), sva se po dobri uri le uspela izkopati. In tako sva bila, še predno sva se podala na pot, utrujena in zadihana, da sva morala turo začeti s počitkom! 🙂  

Na koncu se je izkazalo, da nisva prav nič zamudila. Predhodniki so dobro utrdili špuro, sonce ni naredilo snegu nobene škode, pa še veter je vmes ponehal, tako, da je bilo posedanje na vrhu nadvse prijetno in zelooo dolgotrajno, smučanje pa v super razmerah en sam užitek, ki ga je bilo kot vedno prehitro konec.  

Ovčji vrh ostaja na »wish listi« tudi za kopne čase, natančneje, za jesen. Macesnov na poti proti Mačenski planini je toliko, da se jih prešteti ne da. Že goli so naredili ambient zelo lep, kako mora biti šele v drugi polovici oktobra, ko so odeti v zlate barve! Bova šla preverit… in seveda bova poročala, kako je bilo… 🙂