Giro delle Malghe – krog po planinah nad Nevejo

Ko sva naredila tale krog prvič, nama je bil tako všeč, da sva rekla, da ga bova ponovila vsako zimo. Pa je vmes tik tak minilo… hm, saj ne morem verjeti, sedem let! In bi morda minilo še kakšno leto več, če danes ne bi bilo treba po sonce tako daleč na zahod…  

Ko sva šla zjutraj iz Ljubljane, je deževalo. Pa na odcepu za Ljubelj tudi še, pa pri Radovljici in na Jesenicah tudi. V Kranjski gori je dež sicer dokončno ponehal, ampak skozi gost oblačen pokrov ni posijal niti najmanjši žarek upanja na lep dan. Zdelo se je, da se nama tisto, kar sva si želela – veliko snega in vsaj mičkeno sončka – kar nekako odmika. Pa sva potegnila iz žepa tistega, za katerega tolikokrat rečem, da je en sam nebodigatreba – pametni telefon namreč. In začela iskati sonce. Klik…Vršič…megla, klik…Svete Višarje…megla, klik…Montaž…sonce!!! In dileme, kam bi šla, ni bilo več nobene…

Krog po treh planinah nad Nevejskim sedlom (čisto lepo po slovensko Na Žlebeh imenovanem) je super krasen. Nama najljubši v globokem snegu. S krpljami. Po možnosti čim prej po čim bolj obilnem sneženju. Pot je povsem nezahtevna in predvsem varna v dneh, ko višje gor na strmejših pobočjih grozi nevarnost plazov. Tako kot prvič, sva tudi tokrat šla v nasprotni smeri urinih kazalcev: Sella Nevea – planina Cregnedul di Sopra – planina Larice – planina Pecol – Sella Nevea. Tako kot prvič, sva tudi tokrat s potjo opravila počasi in z užitkom. Tudi če bi hotela, se kaj zelo hiteti ni dalo, kajti večino poti gazi ni bilo, snežna odeja pa je bila ponekod do pol metra visoka. Pa razgledi so tudi jemali čas. In foto motivi seveda, ki jim sredi tiste pravljično lepe zimske pokrajine ni bilo videti konca… 

Za vse, ki ste vsaj malo domači z italijanščino, pa seveda tudi za tiste, ki to niste, prilagam povezavo na več podatkov in na fotografije, ki lepo prikazujejo, kako čudoviti so razgledi na tej poti na en brezhibno jasen zimski dan. Tak je bil najin takrat sedem let nazaj. In enega takega tudi vam iz srca privoščim!