Greben Brezniških Peči

Kar priznajte! Kadar se vozite iz osrednje Slovenije na Gorenjsko ali obratno, vam pogled običajno uhaja proti Stolu, Begunjščici… debel vertikal kilometer nižjih hribčkov in gričkov med Žirovnico in Begunjami, ki so pomaknjeni malo pred pobočja karavanških velikanov pa skorajda za mar nimate. (No, ne vsi, večina pa…) Napaka, vam povem! Ti hribčki in grički niso kar nekaj brezzveznega. Niso sicer bogati z višino, so pa z lepoto. In povezani so v čisto ta prav, samostojen greben, ki se ga še kako splača obiskati. 

Če nama ne verjamete, berite, kaj ima o njem povedati Prle (on ga v svojem vodniku »Grebeni slovenskih gora« imenuje smokuški greben): »Sprašujem se, ali sem bil po opravljenem velegrebenu bolj zadovoljen, ali sem bolj intenzivno doživljal naravo, ali so me razgledi bolj navduševali… in ali je bilo… zadovoljstvo večje kot na skromnem smokuškem grebenu. Odgovor je: ne! Na smokuškem je bilo zadovoljstvo veliko, narava lepa, razgledi navdušujoči, korak lahak, pot mehka… Kakšen prevzeten zmagovalec veletur se bo ošabno namrščil, češ, kaj mi Prle klobasa, toda meni je vseeno, ali sem na veljavnem ali skromnem grebenu, najpomembnejše je, da me hoja in doživljanje zadovoljita. In ta greben me je…«

Če boste opis poti iskali v kakšnem karavanškem vodniku, ga ne boste našli. Kajti greben predstavlja najzahodnejši del Kamniško-Savinjskih Alp, od Karavank pa ga loči dolina Završnica. Lani sva ga prehodila prvič. In danes ponovila. Že lani sva ugotovila, da vse, kar so že drugi povedali in napisali o tem grebenu drži: zanimiv, razgiban, nič dolgočasen, udoben za hojo, čisto nezahteven pa tudi ne, pa čeravno zgolj najvišji vrh doseže tisočico. Skalnih vložkov je ravno prav za piko udret in za roke iz žepov dat. Ker je greben pretežno poraščen, je najboljši čas za obisk zgodaj spomladi, predno krošnje ozelenijo ali pozno jeseni, ko že odvržejo liste. Takrat namreč nudi največ razgleda. Ampak tudi če se boste nanj odpravili v kakem drugem času, vas ne bo razočaral. Ima veliko lepih razglednih točk, s katerih pogled v lepem in jasnem dnevu nese daleč. Da naj bo greben kopen in suh, ni pogoj, je pa moker ali zasnežen gotovo veliko bolj zahteven in hoja po njem manj brezskrbna. 

Turo sva in lani in letos začela v Žirovnici in končala v Begunjah. Kako se vrniti na izhodišče? Eni naredijo tako, da že na najvišji točki, na Vrhu Peči obrnejo in »polovijo« stezice pod grebenom ter se po njih vrnejo na izhodišče v Žirovnico. Drugi se na pot odpravijo z dvema avtomobiloma. Midva logistično zadrego rešiva tako, da se iz Begunj v Žirovnico vrneva z avtobusom. Tule je vozni red (vstopna postaja Begunje na Gorenjskem, izstopna pa Žirovnica, edino ob nedeljah ni direktne povezave). Enajst minutna vožnja za sedem kilometrsko razdaljo vas bo stala 1,80 evrov. 

Prle je svoj slavospev grebenu sklenil takole: »…le hrup iz doline bi lahko bil manjši. To pa je tudi skoraj edina pomanjkljivost, druga je vdor civilizacije pol ure hoda vstran nad Begunjami. Toda tudi to spada zraven, saj veš, da je pivo blizu.« Kar se naju tiče… hrupa iz doline nisva slišala ne lani, ne letos… pivo na koncu je pa še pa še pasalo…in lani in letos… 🙂