Zimska pravljica na Veliki planini

Uh, tole je šlo pa za las… 🙂 . Zadnji teden je bilo namreč pri nas doma napeto. Skoraj vojno stanje. Ne, ne, nismo se kregali. Borili smo se proti virusom. Punci sta jih ena za drugo privlekli domov, a sta se jih po dnevu ali dveh že znebili, češ, da se oni dve nimata časa ukvarjati z njimi in sta jih podtaknili edinemu moškemu v familiji. Češ, oči itak vse zmore in vse zna, pa bo menda tudi ene navadne viruse dal v koš. Moram priznati, da se je res trudil. Toliko vseh mogočih domačih zvarkov, ki naj bi čudežno hitro pozdravili boleče grlo in pregnali kašelj in prehlad, verjetno še v življenju ni popil. Kajti zadnji teden se je dogajalo še nekaj – snežilo je in bela odeja v hribih je bila iz dneva v dan debelejša, želja po doživetju zimske idile tam gor nekje pa premosorazmerno vsak dan večja.  

V soboto zvečer je kazalo, da zmage še kar ni, kvečjemu neodločen rezultat. Saj veste, tista točka, s katere gre lahko hitro na bolje, na slabše pa še hitreje, če je človek preveč neučakan. Ampak moj dragi je rekel, da zrak ni še nikomur škodil in da midva v nedeljo greva. Odločitev, kam bova šla, sem z veseljem prevzela nase. Ker malo me je vseeno skrbelo. In ker z ne do konca pozdravljeno “kao” virozo ni da bi človek švical v kako hudo strmino in zadihan s polnimi pljuči zajemal strupeno mrzel zrak, sem izbrala nekaj »nežnega«, a hkrati nekaj, kar sem si že res dolgo želela – doživetje zimske idile na Veliki planini takoj ali pa vsaj čim čim prej po obilnem sneženju. In tako je bil volk sit in koza cela. Odkrpljala sva takole: Rakove ravni – Marjanine njive – Za Ušivcem – Gradišče – Zeleni rob – Marija Snežna – Domžalski dom na Mali planini – Rakove ravni. Če sem prej še za kanček dvomila, sem zdaj popolnoma prepričana – Velika planina je lepa v vseh letnih časih, a daleč najlepša je pozimi pod debelo odejo novozapadlega snega (pa naj mi botanični navdušenci lepo prosim oprostijo – saj se vidimo gor spet aprila, ko bodo žafrani cveteli).

Ducat kilometrov, dobrega pol ducata višincev, neskončno mnogo čudovitih pogledov, nešteto vzdihov občudovanja, nekaj sto posnetkov, to je izkupiček pravljično lepega zimskega dne na Veliki planini. Prav vse je bilo popolno. Veliko snega, čudovite smreke oblečene v debele bele plaščke, zasneženi stanovi, ki so izgledali kot hiške za pravljična bitja, skoraj nič vetra, veliko sonca, dober kuhanček v gostišču Zeleni rob ter zelo okusno in s prijaznim nasmehom postreženo pozno kosilo v Domžalskem domu. Še megle, ki se je občasno prikradla, nisva imela za nebodigatreba. Ravno prav gosta oziroma prosojna je bila, da je skoznjo zmogel kak sončni žarek, kar je pokrajino na trenutke naredilo prav nezemeljsko čudovito. Zmanjkuje mi besed, s katerimi bi se dalo opisati, kako zelo lepo je bilo. Bom raje kakšno fotografijo več priložila… 🙂

Predno pa dokončno končam, moram omeniti še eno stvar, ki mi je še polepšala že tako lep dan. Izpred Domžalskega doma so tik pred nama na pot krenile tri gospe, nasmejane in dobre volje, kakršni smo bili tega dne menda prav vsi tam gori. Ena se je nenadoma ustavila, se obrnila, naredila korak nazaj proti meni in me prijazno ogovorila – če sem morda jaz tista, ki pišem blog »tapata«. Najbrž mi verjamete, da sem bila neskončno presenečena, še bolj pa vesela. Drage dame, lepa hvala še enkrat za klepet in prijazne besede. Res je lepo in prijetno spoznati ljudi, ki pravijo, da te radi berejo… 🙂