“Viharna” Šitna glava

Predno kak zaprisežen jezikoslovec popravi moj naslov, naj povem, da vem, da ime Šitna glava menda ni čisto pravilno in da se bojda temu s prelaza Vršič najlažje in najhitreje dostopnemu dvatisočaku pravilno reče Nad Šitom glava. Nekje sem celo zasledila, da je pravo ledinsko ime Glava nad Šitom. Ampak nekako se mi manj jezik feclja, če kar »po domače« povem, da sva bila na Šitni glavi, kot pa da sva šla na Nad Šitom glavo ali na Glavo nad Šitom… 🙂

V kopnih razmerah Šitni glavi sosednja kar nekaj višja in tudi bolj razgledna Mala Mojstrovka kljub malo daljšemu pristopu vzame večino obiska, pozimi pa je to priljubljen turnosmučarski cilj. Zaradi svoje nezahtevnosti je primeren tudi za začetnike, a ima kljub temu vse lastnosti »čistokrvnega« turnega smuka. Kadar je cesta do vrha prelaza splužena, je to kaj kratka tura in po mnenju marsikoga nevredna dolge vožnje. Sicer »skromen« cilj pa se v trenutku prelevi v čisto »spodobnega« v primeru, ko je treba začeti v dolini ali v najboljšem primeru pri Koči na Gozdu in takrat, ko razmere za višje cilje niso najbolj prijazne. In to oboje je veljalo tokrat…  

Včeraj zvečer sem se razveselila napovedi, da bo danes v glavnem jasno, da se bo veter polegel in da bo dan kot ustvarjen za izlet v hribe. No, držalo je vse razen tistega v zvezi z vetrom. Z veliko močjo je pihal, prenašal je sneg po pobočjih sem pa tja in ga vrtinčil visoko okrog grebenov in vrhov, da je na prvi pogled izgledalo, kot da so se začeli nabirati oblaki. Večkrat sva se znašla sredi čisto prave visoke vejavice. Pojavu rečemo tudi »živi sneg« in nastane, ko veter s tal »pobira« suh, nesprijet sneg in ga raznaša ne le nizko nad površino snežne odeje (nizka vejavica) temveč celo v višini dveh metrov ali več zaradi česar se zmanjša tudi vidljivost. Midva sva nekajkrat okrog sebe videla tako, kot da bi naju zajela megla. Oba sva daleč od peresno lahke kategorije, pa sva nekajkrat med vzponom med nenadnimi močnimi sunki konkretno lovila ravnotežje. In če povem, da imava z vrha, na katerem sva imela sicer sončno vreme brez oblačka in fenomenalno vidljivost, vsega tri fotografije, je tudi jasno, da razmere pač niso bile ravno običajne. Celo tako se je zgodilo, da na vrhu niti nahrbtnikov nisva snela in si ne privoščila požirka pijače, temveč samo odlepila pse in odsmučala. In ko sva po povratku z Vršiča malo zavrtela film nazaj in še kakšno rekla na temo vetra, sva ugotovila, da se je par ur nazaj obema po glavi podil enak dvom – ali naj v takih razmerah sploh greva na vrh. Ampak ker tega nobeden od naju ni izrekel na glas, sva kar šla. Pa nama ni bilo niti malo žal. Nasprotno. Bilo je lepo, zanimivo, posebno, drugačno. Za ščepec ekstremno. In kar se mene tiče, bi se še enkrat odločila enako. Ampak zdaj bi pa prosim naslednjo turo z mičkeno manj vetra… 🙂