O vzponu na Vrtačo čez Malo glavo dobra tri leta nazaj v mojih spominih piše: »Vzpon je uspel. In bil nama je všeč in prav zares ne dam roke v ogenj, da ga ne bova še kdaj ponovila…« Evo, pa sva ga res, v petek, ko se je obetal še zadnji pravi poletni dan.
Tisti poudarek, da je »vzpon uspel« takrat nisem napisala kar tako. »Pot« je namreč v vodniku opisana kot zahtevno brezpotje: »Naša pot nas bo na vrh vodila čez Malo glavo, vzpetino v jugovzhodnem grebenu. Z Zelenice je to najbolj direkten pristop. Greben je nižje precej razbit in krušljiv, višje pa mestoma travnat, oster in skalnat, tako da je vzpon po njem kombinacija plezanja in vzpenjanja po strmih travnatih vesinah, občasno pa celo sledimo slabi stezici. Vznožje gore dosežemo iz brezpotnega Suhega ruševja«.
V resnici zahtevnost ni prehuda, ampak ravno pravšnja, da naredi vzpon zanimiv in razgiban. O kakšnem resnem, kaj šele izpostavljenem plezanju seveda ni govora, je pa treba ob prihodu na greben zložiti palice in si za naprej malo pomagati z rokami. Oprezanje za najboljšimi prehodi, ki niso ravno povsod »označeni« z možici, je pa itak posebne vrste užitek, ki na koncu, če so vse »uganke« pravilno rešene, postreže tudi s posebno vrsto zadovoljstva. Tokratni vzpon nama je šel seveda hitreje od rok in od nog kot prvi, kajti precej grapc in vesin nama je dobro ostalo v spominu. Se pa na tej poti gneče ni bati. Ne prvič ne drugič med vzponom nisva srečala nikogar, čeprav je bila prva dama Karavank in prvič in drugič dobro obiskana. Sestopila sva po običajni markirani poti, ki se vije po strmem južnem pobočju gore in bila morda še zadnjič letos deležna prave poletne vročine. Pravim morda, ker kljub trenutni ohladitvi vseeno upam še na kak teden indijanskega poletja… 🙂
8 komentarjev
Gamsi imajo sorodnike na Dvoru
Ha, ha… 🙂
Ja ,tudi doživetje že videnega je lahko lepo; in Vama je bilo dano. Uživajta!
Hvala, Vili. Lepe poti naju kar vlečejo k ponovnemu obisku… 🙂
kar zavidam vam možnost, da še stopa vaša noga po tako čudovitem svetu. zame je na žalost to končano, ko pri 86. letih kar “požiram” vaše posnetke. bilo je nekoč . . . srečno še naprej miro
Miro, hvala in vse dobro želim.
A je pot primerna za sestop?
Pri sestopu po mojem mnenju lahko največjo težavo povzroči občasna slaba sledljivost poti, na možice se ne gre povsem zanesti, ker včasih so, drugič pa skoraj ne. Za prvič vsekakor priporočam to pot za vzpon. Pa srečno na poti!