Na kraljico Rodico

Ne, ne, nisem začela pisati verzov 🙂 . Rima se čisto slučajno, ampak Rodici pa čisto zares pravijo kraljica. Odgovor, čigava kraljica je, je pa odvisen od tega, koga vprašate. Saj je res vrag, ko pa lahko na široko razkoračen na njenem temenu gledoč naprej po grebenu vse do Črne prsti, z levo nogo stojiš na bohinjski zemlji, z desno pa na tolminski. Da pa ni zamere ne enih ne drugih je res najboljšo pogruntal tisti, ki ji je prvi dal ime kraljica Bohinjsko – Tolminskih gora.

Midva nikoli ne rečeva, da kak vrh »osvojiva«. Ker osvaja se menda ženske 🙂 . Se pa včasih zgodi, da kak vrh osvoji naju. In se potem znova in znova vračava. In to osvajanje je pred leti, ko sva se prvič z nje spustila na smučeh, uspelo Rodici. In zdaj imamo mi trije »zmenek« vsaj enkrat na zimo. Krasni razgledi, čudovita smučarska pobočja in zavoljo bližnjega smučišča zagotovljena tura na smučeh od gondole do avta, oz. od gondole do gondole, kadar Žagarjev graben nima dovolj snega – to je to, s čimer je Rodici uspelo, da naju je očarala.  

Danes je bila smuka okrog osmih zjutraj z vrha vlečnice Kratki plaz proti planini Suha »prrreeetrreesljiiivaa« 🙂 . Z lahkoto jo bova »dilitnila« iz spomina. Če ste turni smučar in vam je znano, kako izgleda v času odjuge (verjetno prejšnji dan) močno razrito pobočje, ki je nato čez noč trdno pomrznilo, potem veste, o čem govorim. Nobenega užitka. Nasprotno. Komaj sva čakala, da bo mimo. V nadaljevanju bi nama štapne v grapi prav prišle, pa jih ni bilo in sva jih naredila na novo, tam, kjer jih nisva rabila in so vedno en sam »nebodigatreba«, torej v turnosmučarski špuri, jih je bilo pa na pretek. Ampak tako lepe ture to ni moglo niti najmanj zmotiti.

Smuka z vrha je bila krasna. Po prvih tipajočih zavojih se je strah, da se bo kloža predirala, razblinil in vse naprej je bilo eno samo uživanje. Vzpon nazaj na smučišče ni nekaj, česar bi se človek na moč veselil, je bil pa kot vedno bogato poplačan z dodatnimi višinci smuke, najprej po smučišču, nato pa še vse do dna po Žagarjevem grabnu. Tako. Baterije napolnjene. Do naslednje ture… 🙂