Cuel de la Bareta – na “divjem zahodu” Julijskih Alp

Šla sva v svet, na pragu katerega Mihelič končuje svoj vodnik po Julijskih Alpah – v svet Zahodnih Julijcev zahodno od Strme peči. O njem pove komaj kaj več kot to, da je strm in divji…

Svojo šibko točko ima ta »divji zahod« bržkone prav na Cuel de la Bareti (1552 m), edinem vrhu, ki je tod okoli dostopen po označenih poteh. Nanj sva se prvič povzpela pet let nazaj. Takrat po poti iz vasi Patoc in po isti poti nazaj. Tokrat naju je zamikala krožna pot. In ker se nama vedno zdi pametno z neznano potjo opraviti ob vzponu, sva za izhodišče vzela zaselek Cadramazzo (421 m) v Železni dolini (Canal del Ferro). Parkirala sva na malem počivališču ob stari cesti v bližini brvi čez reko Belo (približno dva kilometra pred Klužami / Chiusaforte) in se potem, ko sva jo prečkala, usmerila na pot 619. Informacija o tem, da Italijanska planinska zveza CAI (Club Alpino Italiano) poti že leta ne vzdržuje več in da pot v novejši izdaji karte Tabacco (št. 018) ni več označena s številko, je vzbujala radovednost in malo mešane (beri: negotove) občutke. Ravno zato je bilo presenečenje toliko večje in lepše. Markacije so tako dobro vidne, da za trenutek pomisliš, da so markacisti še pred nedavnim bili na delu. Čudovita, mehka, travnata mulatjera, po kateri bi človek še bos menda prav udobno hodil, je le na nekaj mestih malenkost poškodovana, sicer pa nadvse udobna, čeravno marsikje celo samo za čevelj ali dva široka. Drzno speljana nad vrtoglavimi globočinami soteske potoka Rio Cadramazzo zahteva gotov in natančen korak. Takšna je vse do višine 1200 m, kjer se ji priključi pot 620 iz Patoca. Tu izgubi svoj resnoben značaj, postane široka in s soncem obsijana in v naslednji slabi uri pripelje na vrh.

»Baretka« je radodarna z razgledi. Montaž, kralj Zahodnih Julijcev in karnijski postavnež Zuc dal Bor se z nasprotnih bregov Železne doline spogledujeta prek njenega temena, nad dolino Dunje Montažu nasproti stoji lok Naborjetskih gora, proti jugovzhodu se kot njegova častna straža nastavljajo težko prehodni, divji Joveti, na jugu razgled zaključujejo Julijske Predalpe. Ni čudno, da so si na tem razglednem vrhu Italijani med prvo svetovno vojno uredili topniško gnezdo in iz njega pošiljali granate na avstrijske položaje v Kanalski dolini. Pred sestopom sva si ogledala nekaj ostankov vojaških zgradb in sistema rovov, s katerimi je vrh dobesedno preluknjan. Res si ne moreš kaj, da se ne bi vprašal, pa kaj za vraga… 

Vrnila sva se do stika s potjo 620 in po njej nadaljevala v vas Patoc (772 m). 620-ka je bila šok dneva. Vedela sva, da je na tem območju leta 2013 divjal požar (njegove razsežnosti so prikazane na povezavi), ampak da je njeno podobo tako zelo spremenil, si nisva predstavljala. V mojih spominih piše, da je to pot za gorske romantike in sanjače. Danes je to pot, ki v večjem delu spominja na pogorišče. Črno ožgana debla, posušene krošnje in podrta drevesa so tisto, kar je ostalo od nekoč čudovito zelene poti, ki so ji senco dajali mogočni, stoletni bori. Morda sem si samo domišljala, ampak prav zares se mi je zdelo, da je z vetrom tu pa tam še vedno priplaval pred nos vonj po zažganem. Za povrh se je očitno vmešala še voda in na njej svojstven način povzročila dodatno razdejanje – poglobila grape, razdrapala že tako divje hudourniške struge, odnesla ali s skalovjem zasula kak delček poti in jo s tem naredila težje prehodno. Težje prehodno do te mere, je CAI pot uradno označil za »inagibile«, kar sva izvedela šele na križišču nad Patocom, kjer se pot Via Alta Raccolana nadaljuje vse do planine (Pecol) pod Montažem. Ampak… zase ne morem trditi, da mi pot ni več všeč. Nasprotno. Zdi se mi še bolj divja, kot je bila. In še bolj prvinska. Pot, na kateri je občutenje neizmernega veličastja in moči narave popolno. Pot, na kateri je narava še enkrat več izstavila račun. Pot z nemim opominom – da pač nismo ljudje tisti, ki smo tu gospodar. In pot z navdihom – da je vsak konec, nov začetek. Zeleno rumene trave so prelep kontrast sajasto sivi in zlat macesen obdan s samimi črnimi, zoglenelimi borovimi drevesi priča, da ni še vse izgubljeno. Na našo srečo…

O Patocu tokrat ne bom izgubljala besed, sicer bo zapis predolg. Bom pisala o njem ob kakšni drugi priložnosti. Ker sem bom gotovo še prišla. In naredila še eno »tanevemkaterože« serijo kakšnih petdesetih fotografij. In med hišami zabluzila za kakšno uro ali več. Kot običajno. Le tokrat ni bilo časa. Naju je čakal še kar lep kos poti v dolino.

Ob strugi potoka Patoc (kako neki bi mu lahko bilo drugače ime) sva sestopala proti Reklanici / Raccolani (374 m). Na višini približno 500 m (na ovinku pred drugim mostičkom) sva skrenila desno v hrib na ozko, še kar dobro vidno stezico (na skali sta napackani dve oranžni piki), ki naju je tik pred mrakom dostavila na kolesarsko stezo približno 350 metrov od jutranjega izhodišča. Bingo, v primerjavi s tem, koliko hoje več, še posebej po asfaltu, bi imela, če bi sestopila po označeni poti prav v vas.

Za konec samo še namig. Že dolgo imam shranjeno povezavo s podatki o poteh, ki jih vzdržuje CAI. Tako dolgo, da sem nanjo že pozabila. Če bi na njej predhodno preverila stanje poti, bi videla, da je okence s številko 620 obarvano rdeče, kar pomeni, da je pot zaprta. Ampak… ja, spet ampak… če bi to storila, potem te čudovite, divje, nore, odštekano lepe ture ne bi bilo…