Ko sva bila na Sabotinu prvič, to je bilo slabih šest let nazaj, nama je bila pot všeč, le razgledov nisva imela skoraj nobenih. Zato sva si obljubila, da bova nanj gotovo še prišla. Če drugega ne, pogledat, ali se s tega komaj dobrih šeststo metrov visokega griča res vidi morje na eni in skoraj cela veriga Julijcev na drugi strani, če ima človek srečo pa še dolomitske špice onkraj Goriških Brd. Dan po brzinskem prehodu hladne fronte, ko je nekaj malega dežja umilo ozračje, sneg pa pobelil najvišje vrhove, se je zdel kot ustvarjen za izpolnit obljubo. Še posebej zato, ker se nama, razvajenima od pomladnih plus deset in več stopinj v zadnjih dneh, res ni ljubilo spet na sneg in v mraz, ki so ga napovedali za alpske doline.
Ko sva v Solkanu stopila iz avta, naju je pozdravil veter. In ko sva že mislila, da bo on najin spremljevalec vse do vrha in nazaj, se je potem, ko naju je v zavetje vzelo plečato severno pobočje Sabotina, vse postavilo na glavo. Vetru je kar naenkrat sapa pošla, nama pa sta vetrovki postali odveč in skoraj sva obžalovala, da nisva ničesar kratkim rokavom podobnega vzela s seboj.
Po najinih izkušnjah si za vzpon na vrh kaže rezervirati kaj več kot le uro in pol za gor in malo manj za dol. Sabotin je namreč več kot le prijetna izletniška točka. Skoraj bi lahko rekla, da je kot en muzej na prostem. Na njegovem območju je namreč danes urejen park miru – v spomin in opomin na grozote prve svetovne vojne, med katero je na njegovih pobočjih potekala soška fronta. Tako prvič, kot tudi tokrat sva za vzpon izbrala severno pot, ki vodi mimo kavern in ostankov nekdanje oskrbovalne žičnice, en kratek del pa celo skozi nekdanji vojaški rov. Če se boste na pot odpravili med vikendom, si boste za povrh v prostorih bivše karavle, ki stoji kakšne četrt ure pod vrhom, lahko ogledali tudi muzejsko zbirko »Sabotin 1915-17«. Mimogrede, če vam ni ravno do hoje, se do sem lahko pripeljete tudi z avtom.
Ker so nama ljube krožne poti, sva z vrha nadaljevala po grebenu, ter mimo ostankov cerkve sv. Valentina po južni poti sestopila nazaj na izhodišče.
Če se boste na Sabotin povzpeli čez kak mesec, vas bodo že pozdravili cvetoči avriklji. Že preverjeno. O tem, kako lepe so poti na Sabotin konec oktobra, ko ruj zažari, se bova šla prepričat ob priliki. To, da so njegova pobočja poleti čisto prevroča za pohajanje in da se na njih za povrh sončijo modrasi, pa verjameva kar na besedo… 🙂
