»Lokalci že vedo«, sva si mislila…. in izbrala Mali Golak. 🙂
Zadnje obilno sneženje, močan veter in nato hitra odjuga so naredili razmere za turno smuko precej mešane in lokalno specifične. Zato sva z izbiro ture oklevala kot že dolgo ne. Pa tudi tako pozno kot tokrat od doma že lep čas nisva šla. A ko sva že krepko čez osmo zjutraj poklicala v Iztokovo kočo pod Golaki, dileme ni bilo več nobene. Iz prve roke sva izvedela, da je eden že prismučal z vrha in da se ravno pripravlja, da bo šel še enkrat gor, ker pravi, da je smučarija tako dobra, da je še kako vredna ponovitve. Najbrž niti ni treba napisati, kaj je sledilo. Ja, par minut kasneje sva se že vozila proti Predmeji.
Ker je Mali Golak (1495 m) s svojim izjemnim razgledom in s prijazno kočo pod vrhom izredno priljubljena izletniška točka bližnjih in tudi malo bolj oddaljenih okoličanov z naše pa tudi z one strani meje, je bilo obiska pričakovano veliko, a tisti na smučeh smo bili redki. Nekaj domačinov in midva. Se pozna, da Mali Golak neka eminentna turnosmučarska destinacija pač ni, »gor vzeta« je predvsem pri lokalnih zanesenjakih, kaj širše pa niti ne. Tudi piscem naših turnih vodničkov očitno ni poznana, ali pa se jim samo ni zdela vredna niti omembe, kaj šele opisa. In za take cilje sva ponavadi še posebej radovedna, kaj imajo ponuditi. In kot že večkrat, kadar sva sledila namigu lokalcev, tudi tokrat nisva bila razočarana.
Čeprav je močno sonce belo zimsko okrasje na drevesih topilo tako rekoč pred očmi in se je sneg zaradi visokih temperatur precej ojužil, je bila smuka tudi sredi dneva še vedno zelo dobra. Ker spust praktično od začetka do konca poteka po gozdu in so »količki« postavljeni precej na gosto, je bil malo »počasnejši« sneg morda celo dobrodošel 😉 🙂 .
Takih in podobnih razmer za turno smuko z Malega Golaka ni bilo že nekaj zim zapored. Zato sva še toliko bolj zadovoljna, da sva jih izkoristila. Če je tudi vas zamikalo, naj povem, da se nič ne mudi. Na Malem Golaku je snega več kot dva metra in lokalni navdušenci stavijo letos celo na prvomajsko smuko… 🙂
8 komentarjev
Ja, ja tole je pa samo za izbrance! In lepo, da sodita med nje. Uživajta s polno mero. Ko sem gledala, pa ne enkrat, večkrat vajine slike s spusta po gozdu, se mi je kar milo storilo. Na dan so prišli spomini, ko sem v mladih letih sama z možem hodila na take in podobne smučarske podvige.
Smuk!
Majda, najlepša hvala za napisano. Imava pogosto v mislih tisto… dokler je še čas, ker prišel bo čas, ko ne bo več čas… Verjamem, da so spomini na turne smuke čudoviti in sem vesela, če s svojim zapisom in fotografijami pomagam kdaj kakšnega prijetnega obuditi…
Ja to je pa čudovito tako smučati zimska idila je pa res lepo ampak vsi letni časi so pa tudi lepe pošljite mi še kaj tako lepega
Hvala, Neda. Seveda, vsi letni časi so lepi, vsak na svoj način in prav vse imam rada…
Kot vedno, očarljiva zimsko športna idilika. Nikoli nisem pomislila, da je tam doli moč smučati, ker je teren tako gozdnat, no, pa sem zvedela spet nekaj novega. Leots bo gotovo še padla kakšna zimska zgodba, saj pomladi noče in noče biti.. lp
Alenka, meni se pa kar zdi, da slišim pomlad trkati na vrata… :-)… Ampak se jo veselim, ker je tudi spomladanska smuka krasna zadeva… 🙂
Bravo! Jaz pa kar peš po deviško zasneženem gozdu v dolini.
Hvala, Miro. Letos imamo res tako krasno zimo, da vsak lahko v njej uživa na svoj način… in to je konec koncev tisto, kar šteje.