D. je v soboto zvečer rekla, da špura je. In da pršič tudi je. Veliiiko pršiča. In ko je še J. napovedala, da tudi sonce bo, sva zagrabila priložnost. Da ne bi slučajno postala ena tistih »zamujenih«. Ker – saj veste – zamujene se (menda) ne vrnejo nobene…
Edino to naju je skrbelo, da bo dober glas že preko noči brzojavno hitro segel v deveto vas in da se bo dan kasneje na tem najvzhodnejšem dvatisočaku Karnijskih Alp trlo turnih smučarjev. In spraševala sva se, če so D. in druščina, ki pršičastega razvrata menda enkrat niso imeli dovolj in so se povzpeli in odsmučali kar dvakrat, sploh pustili še kaj nedotaknjenega tudi za »posnemovalce«. Na koncu se je izkazalo, da sta bili in prva in druga skrb odveč. Predhodniki so bili milostni in niso vsega razrili. Lepa hvala. In medtem ko so trume »nedeljcev« oblegale Kovk (Monte Cocco) in Lepi Vršič (Cima Bella), nas je na Ojstrniku klepetalo in se razgledovalo in v najfinejšem puhcu vijugalo le dober ducat.…
Zdi se mi, da slišim svojo intuicijo šepetati, da se je Ojstrnik vrinil na najin vsakoletni železni turnosmučarski repertoar… 🙂
2 komentarja
z eno besedo – prečudovito.
Hvala Alenka, res je bilo tako… 🙂