Krožno čez pet vrhov v slovenski Čičariji

V teh koncih sem se prvič potikala precej več kot desetletje nazaj. V začetku aprila je bilo in narava se je šele dobro pričela prebujati. V drevesnih krošnjah je bilo opaziti komaj začetek brstenja, gola pobočja je še prekrivala suha rjava trava, med njo so na plano lezli čisto prvi žafrani in naznanjali prihod pomladi. Svet, ki sem ga gledala, se mi je zdel nekam pust. Vsekakor sem bila vesela, da smo pokukali v še en meni do takrat povsem neznan košček Slovenije, a na koncu nisem bila povsem prepričana, ali mi je bil zares všeč. Kaj šele, da bi lahko rekla, da mi je prirasel k srcu. Sem se pa že takrat odločila, da mu bom enkrat nekoč dala še eno priložnost…

Čičarija, hribovita kraška pokrajina v severovzhodnem delu Istre, ki se od Kozine v jugovzhodni smeri vleče proti Reškemu zalivu, je najin drugi obisk dočakala letošnjo zadnjo majsko nedeljo. V slovenskem delu Čičarije, ki predstavlja le manjši del celotne pokrajine, so pomembnejše tri vasi:  Skadanščina, Poljane in Golac s še tremi manjšimi zaselki, ki slišijo na ime Brdo, Gojaki in Zagrad. Prav slednji je bil izhodišče najine krožne poti.  

No, tokrat je bilo vse drugače kot prvič. Čičarija se nama je predstavila v verjetno najlepši podobi, kar jih premore. Bila je pomladno sveža, obarvana v desetine odtenkov zelene ter čudovito cvetoča. Že do prvega vrha Ostrič, tudi Žabnik imenovanega (1056 m), sva pridelala krepko zamudo. Kako tudi ne bi, če pa so ob njegovem vznožju cvetele narcise in zlati koren in potonike. Sva pa vso zamudo nadoknadila potem, ko naju je strupeno mrzla burja skoraj odpihnila z vrha in naju »spodbudila« k hitrejšemu nadaljevanju.

Ko sva dosegla sedelce med Medvižico (1081 m) in Razsušico (1083 m), sva najprej zavila na prvo. Palice sva pustila kar na sedlu, saj sva vedela, da bi bile naslednjih deset minut, kolikor približno traja vzpon, bolj v napoto kot v korist. Vršni del je namreč povsem skalnat in tam še najbolj prav pridejo roke. Svet v resnici spominja na visokogorje in je prijetna popestritev pohoda. Po vrnitvi na sedlo sva se usmerila proti Razsušici (tudi Glavičorka imenovani), ki je najvišji vrh slovenske Čičarije, a je, kako ironično, povsem brez razgleda. Ta vrh je od vseh petih obiskanih v resnici najmanj simpatičen za postanek, zato sva kar nadaljevala v smeri Male Plešivice (953 m). Na delu poti med Razsušico in Malo Plešivico naletimo na označeno razpotje, kjer nam smerna tabla nakaže možnost vrnitve na izhodišče v Zagrad, če se odločimo za krajši krog. Vmesna možnost sestopa pride prav tudi v primeru recimo nestabilnega vremena.  

Z Male Plešivice sva sestopila na preval Velika vrata in se odločila še za polurni dodatek – vzpon na Veliko Plešivico (908 m). Čeprav leži malo izven krožne poti, ki sva si jo začrtala, pa še nižja od male je za povrh, odločitve vsekakor nisva obžalovala. Vzpon je bil naravnost »aromatičen«, nosnice je božal vonj po žajblju, ki prerašča skoraj celo pobočje, po katerem poteka pot, pa še z vrha se nama je odprl pogled na vse prehojeno tisti dan. Ko sva se vrnila na Velika vrata, naju je čakal še približno tričetrt urni marš po makadamski cesti do Zagrada.

Če boste prebirali kakšne opise starejšega datuma, boste bržkone zasledili opombo o tem, da je opisana krožna pot na določenih odsekih slabše ali pomanjkljivo označena. No, temu zdaj ni več tako. Markacije so obnovljene, pogoste in dobro vidne, tako da z orientacijo ni težav.   

Imela sva krasen dan. Čičarija naju je prepričala, da je vredna obiska. Manjkali so edino tisti razgledi, ki menda nesejo vse do Julijskih Alp in Dolomitov. Po to je najbrž treba priti na kak jasen zimski dan, ko je ozračje čisto in vidljivost odlična. Poleg vsega ostalega naju je navdušila samota teh koncev. Šele zadnjo uro potepa sva srečala čisto prva človeška bitja tisti dan – eno štiričlansko družinico in malo kasneje še enega kolesarja. In to je bilo to. In to na prelestno lepo nedeljo. Skorajda neverjetno in neprecenljivo… 🙂