Lukovo – naše “odkritje” letošnjega poletja

Za letošnji morski dopust sem vedela edino to, da si ga zdaj pa res končno enkrat želim imeti v septembru. Takrat dnevne temperature običajno niso več tako visoke, voda je še vedno prijetno topla, julijska in avgustovska turistična gneča in vrvež sta preteklost, pa še cene postanejo kar naenkrat denarnicam prijaznejše. Glede tega, kam bi šli, mi je vse sorte hodilo na misel: kakšen grški otok, Sardinija, morda jug Italije…? Res se mi je zdelo, da bi bil že čas, da vendarle malo prekinemo tradicijo večnega dopustovanja na Jadranu in tudi kar se morskih oddihov tiče postanemo malo bolj »svetski«… 🙂

Pa je tako naneslo, da me je sredi avgusta službena pot vodila v okolico Senja. In ker se mi res ni dalo iti sami, še manj pa v enem dnevu tja in nazaj, sem pobarala moje tri srčke, če bi morda šli skupaj, raztegnili tisti en dan na dva ali tri in si tako čisto na vrat na nos naredili en mini dopust. Nobenega ni bilo treba nič prepričevati, vsi so bili v trenutku »za«… 🙂 In potem se je zgodilo to, kar se tako rado zgodi. Stvari, ki jih prav nič podrobno ne načrtuješ in od katerih tudi nič kaj prida ne pričakuješ – po sistemu »bo, kakor bo, tri dni in dve noči bomo že preživeli, tudi če nam ne bo ravno všeč« – se velikokrat izkažejo za najboljše. Tudi tokrat so se. Tako zelo se nam je dopadlo, da so vsi grški otoki in podobne »mokre sanje« za september odpadli kot »knofi od gat« in se mi je še enkrat več zgodil morski dopust na Jadranu. Pa ne samo to. Celo tako daleč je prišlo, da sem nekam globoko v podzavest porinila mojo fiksno idejo, da dopust na Jadranu pa mora nujno biti na otoku, ker vse ostalo ni vredno nič in ostala na celini!

Nastanjena sva bila (enako kot v avgustu) v kraju Lukovo (na nekaterih zemljevidih tudi Lukovo Otočko) dvajset kilometrov južno od Senja. Mičkena vasica, ugnezdena nad prekrasnim malim zalivom globoko pod jadransko magistralo, dostopna po strmi ovinkasti cesti, je ime dobila po cerkvi sv. Luke iz 18. stoletja. Šteje kakih petdeset hiš in menda 9 stalnih prebivalcev. Trgovine ni, v glavni sezoni se v vas dnevno ali pa vsak drugi dan pripeljeta dva mini marketa na štirih kolesih in v jutranjih urah prodajata kruh ter sadje in zelenjavo.  Osrednja plaža je lepa, prodnata, voda pa tako kristalno čista, da bi lahko bila pitna, če ne bi bila morska. In za povrh je bojda nekaj stopinj toplejša kot v Senju. Se sliši idilično? Saj tudi je, ampak za najin okus le od septembra naprej. V juliju in avgustu je gneča velika, prometni oziroma bolje rečeno parkirni kolaps se dogaja dan za dnem. V Lukovo se namreč zgrinjajo množice dnevnih kopalcev tudi iz drugih letoviških krajev, kajti tukajšnja plaža slovi kot ena lepših v bližnji pa tudi malo bolj daljni okolici. 

Če se sprašujete, kaj še ima Lukovo poleg lepe plaže in čistega morja, vam kar povem – skoraj ničesar drugega, razen še dveh kafičev in ene izposojevalnice supov. In to je to. Nobene zabave, »štantov«, igrišč, luna parkov in podobnega. Ali je to za nekoga prednost ali ne, ve vsak sam. Je pa Lukovo naravnost idealno izhodišče za raziskovanje okoliških zanimivosti, če ste se le pripravljeni usesti v avto in se zapeljati nekaj deset kilometrov v katerokoli smer. 

Midva sva se na primer že drugi dan podala v Narodni park Severni Velebit, kjer sva prehodila delček Premužićeve staze. Tudi če niste razpoloženi za daljše pohode, se park splača obiskati. Predlagava na primer, da se s parkirišča pod Planinskim domom Zavižan tako kot midva v kakšne pol ure mimo koče povzpnete na vrh Vučjak, s katerega se odpre zares lep razgled na Kvarnerske otoke. Konec junija ali v začetku julija mora biti lep tudi obisk bližnjega Velebitskega botaničnega vrta.

Ko sva že mislila, da sva za tokrat z Velebitom opravila, sva se en dan zbudila v nadvse oblačno jutro, ki ni nič kaj vabilo na plažo. Namesto kopanja sva se zapeljala v vas Krasno in si tam ogledala Kućo Velebita. Po zasnovi je močno podobna našemu planinskemu muzeju v Mojstrani in obiskovalcem omogoča seznanitev z naravnimi danostmi Velebita ter njegovo raznolikostjo. Nekaj prikazov je resnično domiselnih in atraktivnih. Pred vhodom lahko na primer z »buromatom« preverite, kakšen je občutek stanja na burji pri različnih hitrostih pihanja. Nama resnično ni bilo žal obiska in ga lahko le priporočava.

Lukovu najbližje večje mesto je Senj, ki ga večina pozna v glavnem le po »strašni senjski burji«. Je pa še nekaj drugih stvari, ki ga dela prepoznavnega in je vsekakor vreden vsaj kratkega sprehoda. Njegova največja znamenitost je srednjeveška utrdba – trdnjava Nehaj, ki so jo v 16. stoletju zgradili senjski Uskoki, ko so branili mesto pred turškimi napadi.

Za zadnje popoldne sva si prihranila morda najlepšo stvar, ki sva jo doživela na tem dopustu – sprehod vzdolž Zavratnice, po mnenju mnogih najlepšega zaliva v severnem Jadranu. Pokuk globoko dol na celoten zaliv z razgledne točke pa je bil le še češnja na torti…

Lukovo je torej naše »veliko odkritje« letošnjega poletja. Doživeli smo ga kot resnično oazo miru in tišine, avgusta predvsem ob jutrih in večerih, septembra pa prek celega dne. Če mislite, da je to bolj »upokojenska varianta« in da mladim pa tam že ne more biti všeč, vam zaupam hčerin odgovor izpred par dni na moje vprašanje, kam z družbo šibajo še malo na morje: »Ja, v Lukovo, a ne, kam pa drugam… « 🙂