No, ko sem že mislila, da letos tradiciji ne bo zadoščeno in bova prvič po mnogih letih ostala brez »ene lepe macesnove«, ture seveda, se je minuli ponedeljek prav vse sestavilo in postavilo na pravo mesto. Še posebej nama je na roko šlo dejstvo, da so se letos macesni, zahvaljujoč nenavadno topli jeseni, v zlata odevala »preoblekli« precej kasneje kot običajno.
»Blejski gorski kvartet«, kot je štiri vrhove nad Lipanco (Mrežce, Lipanski vrh, Brda, Debela peč) poimenoval Mihelič, sva obiskala že večkrat. Včasih vse štiri v enem zamahu, spet drugič le enega od njih, včasih »spodaj brez«, drugič s krpljami, tretjič s turnimi smučmi, četrtič… da ne naštevam dalje. Predvsem pa sva se v tem svetu vedno imela lepo in se ga do danes nisva naveličala. Ker so nama torej vrhovi in poti nad Lipanco domači, odločitev, kam se v tem času na hitro odpraviti za dobro polovico dneva, ni bila težka. Vedela sva (no, vsaj spletna kamera je tako obetala), da bova tam še lahko občudovala zlate macesne, obenem pa že naredila prve stopinje v novozapadli sneg.
Avto sva pustila na parkirišču Pri Rupah in se najprej namenila do planine Lipanca. Odločitev, v katero smer bova nadaljevala, sva pustila za kasneje…
Na Lipanci so se megle podile sem in tja, odkrivale in zakrivale so vrhove nad njo, le sem in tja je kakšnemu sončnemu žarku uspelo obsijati planino in nama poslati upanje na »svetlejše« nadaljevanje dneva. Ker nisva bila prepričana, v katero smer se bo vreme obrnilo, sva se odločila, da se najprej povzpneva na »hišni vrh« Blejske koče, na Mrežce in se tam odločiva ali še kam naprej ali nazaj.
Na Mrežcah je sijalo sonce, ura je bila še dovolj zgodnja in stopinje proti Lipanskemu vrhu so bile preveč mamljive, da bi se lahko odrekla nadaljevanju. Jaz sem si želela vsaj do Brd. Brda so namreč moj najljubši razglednik nad Lipanco! Vrtoglav pogled v dno doline Krma me vsakič znova osupne in spogledovanje z velikani nad njo mi vzbudi hvaležne spomine na pretekla doživetja in upanje na mogoče še kdaj v prihodnosti.
Zasnežena pot je terjala previdnost in nekoliko počasnejši korak, a ta bi se ob prelestnih razgledih zgodil v vsakem primeru. Na Brdih sva kar naenkrat zaznala, da je sonca vse manj in vetra vse več, zato sva se odločila, da tokrat Debeli peči le od daleč pomahava in se začneva vračati.
Krasen potep sva imela! Hvaležna zanj zelo, zelo… 🙂
Nad Lipanco sva se potepala v ponedeljek, 6. novembra 2023. Posnetek poti…
6 komentarjev
Bi ti kar dala prav. Najlepše razgledišče so res Brda, tudi tako brez ovir so.Lepi konci vsekakor!
Tudi midva načrtujeva ponoven obisk!
lp obema
Res je Mari, midva sva že parkrat, ko sva se namenila obiskati samo en vrh nad Lipanco, šla ravno na Brda! Tudi midva se gotovo še vrneva. Prejšnji ponedeljek smo se žal zgrešili, morda nam srečanje uspe prihodnjič! 🙂
Krasno! Po zimi diši …
LPBojan
Bojan, res je… Pozdravček nazaj od naju obeh! 🙂
Tako lepo in doživeto kot da hodim z vami.se mnogo lepih varnih poti,užitkov in mirnih sproščenih trenutkov. Pljs
Najlepša hvala! 🙂