Menda nas je zajel polarni mraz. Pomislite, temperature se že dva dni niso povzpele nad ledišče! In to v začetku januarja! Katastrofa, res. Ob prižganih vremenskih alarmih vseh barv se resno sprašujem, ali z našimi vremenarji in novinarji živim na istem planetu? Jaz namreč pravim – končno! Če že snega ni, hvala bogu, da je vsaj mraz. Da imam občutek, da je zima. Moj telešček to res rabi. Enostavno rabi zimo v januarju. Kakšni topli kraji! Resnično težko prenašam vlago in gnilobo in deset stopinj ali več nad ničlo v zimskih mesecih. Tudi veter imam rada. Danes sem ga bila še posebej vesela. Končno je prišel in počistil z vso nesnago in smrdarijo in odpihnil prašne delce, zaradi katerih sem z okna spalnice zadnji mesec komaj videla do Šmarne gore.
No, pa smo pri Šmarni gori. Res se mi zdi, da se spodobi in je pravično, da dobi drugo mesto med objavami na mojem novem blogu. Ker jo imam enostavno rada. Zelo rada. Gor hodim od otroških let naprej. Kot najstnica sem na pamet znala vozni red šestnajstke, ki me je izpred bloka v Šiški dostavila skoraj direktno do njenega vznožja. Kadar je bilo prehladno za kolo seveda. Skoraj vse poti nanjo poznam. Vem, po kateri poti iti gor med vikendom, če se ne želim kar naprej umikati kolonam vzpenjajočih ali sestopajočih, vem, po kateri poti iti gor po dnevih in tednih dežja, da ne bom brodila po blatu, vem, katera pot je v hladnih zimskih dneh najbolj sončna in katera v vročem poletju nudi največ sence. Vem, kje bom v začetku poletja našla prvi cvet zlatega jabolka in kam bom šla pogledat, ali turške lilije že cvetijo. Vem tudi, kje ob poti se bom junija sladkala z zrelimi jagodami. In vem, kakšno »klobaso« je najlepše narediti, kadar se mi zahoče malo več hoje kot samo enkrat gor pa dol. S Šmarno sva prav zares frendici. Vesela sem, da jo imam tako blizu. In da je vedno tam in me čaka, kadar nimam časa za kam dlje in višje… ali kadar tam dlje in višje razmere niso ravno prijazne. Kot na primer danes. Na Kredarici so izmerili minus štiriindvajset stopinj in veter je menda pometal s ta veliko metlo.
Slovenski pregovor pravi, da »kdor z malim zadovoljen ni, velikega vreden ni«. No, jaz sem bila danes neskončno zadovoljna z malo mraza in vetra, z malo priokusa prave zime… zdaj bi pa končno eno veliko pošiljko snega… prooooosim… 🙂
