Snežnik v belem

Ko sva se menila, kam v soboto na sonce, so bile moje želje »skrajne«. Ali nekam, kjer bo celotna pot kopna in suha ali pa nekam, kjer bova od avta naprej ves čas hodila po snegu. Na prehodu iz zime v pomlad se »miksu« razmer, ki ob otoplitvah običajno pomeni tudi čmokanje po blatu, prav rada izognem. Ker pa gre zima h koncu in obdobje kopnih tur šele prihaja, sva se soglasno odločila za sneg. Med naštetimi možnostmi se je znašel tudi Snežnik in ker na njem že zares dolgo, dolgo nisva bila, sva se na koncu odločila zanj. Še danes sem vesela, da sva izbrala prav njega…

Naj dodam besedo ali dve o poimenovanju. Snežnik je pravzaprav kraška planota, iz katere kot najvišja točka štrli Veliki Snežnik, ki je s svojimi 1796 metri nad morjem najvišji vrh Slovenije izven Alpskega sveta. Ima še dva nižja bratca. 77 metrov nižji je Srednji Snežnik in 102 metra nižji Mali Snežnik. Ker pa vedno, ko rečemo, da gremo na Snežnik, mislimo »ta velikega«, mu bom tudi v nadaljevanju tega prispevka rekla le Snežnik.   

Nisva bila ravno zgodnja, prav zelo pozna pa tudi ne, a sva okoli pol desete ure komaj še dobila prosto parkirno mesto pred Planinskim domom na Sviščakih. Ja, najvišji daleč naokoli je na sončno soboto pač privabil veliko obiskovalcev, poleg Slovencev tudi Hrvate in Italijane. Pisana druščina smo bili. Eni s turnimi smučmi, drugi s krpljami, tretji z derezami, malimi ali velikimi, prenekateri je imel na nahrbtniku pripet cepin. Ne brez razloga. Snežnik zna pozimi pokazati zobe. Midva sva tokrat celotno pot opravila »spodaj brez«, čeprav so se »ketnce« nosile v nahrbtniku, a ob nekaj dodatne previdnosti na vršnem pobočju nisva zaznala potrebe po natikanju.

Na prvem razpotju, kjer je obvestilna tabla naznanjala, da je koča na vrhu »danes zaprta«, sva na markirani poti opazila samo ene zelooo globoke stopinje, zato sva raje sledila kolikor toliko dobri gazi, ki je vodila naprej po cesti. Bova vsaj enkrat po tej poti pristopila na vrh, sva si rekla. Zimski gozd je kot vedno očaral, a ko sva ga enkrat zapustila, sva se znašla v snežni pravljici, da že dolgo ne takšni. Srež in ivje, ki sta prekrila rušje, sta naredila pokrajino dobesedno »nezemeljsko«. In tak videz je obdržala vse do vrha. Prečudovito!

V zgornjem nadstropju je veter na polno razgrajal, zato sva na vrhu razglede zgolj na hitro ošvrknila s pogledom, nato pa se ekspesno vrnila do koče, za katero sva našla prijetno zavetje za kratek počitek. Sestopila sva deloma krožno po običajni markirani poti, ki je bila do popoldneva že solidno pregažena. 

Čeprav ljubim bolj samotne poti, mi začuda v soboto živ-žav na Snežniku nekako ni presedal. Nasprotno, celo prijetno sem se počutila. Ljudi je bilo ogromno, ampak zdelo se je, da smo se na kup nabrali sami taki, ki v naravi radi uživamo in se veselimo bolj na nizkih decibelih. Prav neprecenljivo! 🙂