Kalška gora – po lovski poti od Žagane peči

»Magla svuda, magla oko nas…« sva si brundala sedeč na Kalški gori tri leta nazaj. Ne, da so bili razgledi slabi… sploh jih ni bilo. Enega samega obrisa nečesa ni zaznalo oko, bilo je, kot da sediva sredi praznega niča. A v tistem trenutku razočaranje niti ni bilo zelo veliko. V uteho nama je bilo to, da sva odkrila še eno lepo lovsko, ki nama je bila tako všeč, da sva se še pred povratkom domov zmenila, da bova po njej pa zagotovo še šla. Takrat pa tudi po razglede, sva še dodala… 🙂

Lovske poti so nama všeč, kar nekaj jih poznava, a tale na Kalško goro (2047 m) je zagotovo ena lepših. Spretno, kot to znajo samo lovske, premaguje strmino, ko pa se slednja na približno polovici poti vendarle unese, se začne meni najljubši del. Tu se steza končno izvije iz območja strnjenega gozda in pripelje v svet, ki me spominja na samotne in divje konce nekje visoko nad meni tako ljubo Trento. Pa očitno nisem edina. Ko sem med hojo ravno premišljevala o tem, me je iz zamaknjenosti »zbudil« Matijev glas, ki je vprašal: »A se tebi tudi zdi, da je tukaj tako, kot nekje nad Trento?« 🙂 Se mi zdi, da sem kar malo upočasnila korak, da tiste lepe dolinice ne bi bilo prekmalu konec. In kar naprej sem se spraševala, kako lepo mora biti tu šele sredi poletja, ko je ob poti vse pisano od raznovrstnega cvetja ali pa oktobra, ko se mogočni macesni odenejo v zlato barvo in si zaželela, da bi tudi to enkrat doživela…

Tako kot pred tremi leti, mi je ta del poti tudi tokrat čisto prehitro minil, a tudi nadaljevanje, kar se lepote tiče, ni od muh. Najprej se nama je za kratek čas korak ustavil na opuščeni planini Ovčariji, ki je slikovita in razgledna, takoj za njo pa sva se znašla v »labirintu« visokogorskih podov, Kalce imenovanih, kjer sva začela oprezati za gamsi. Ob prvem obisku sva naletela na trop kakih dvajsetih živali, tokrat ni bilo na spregled prav nobenega. Svet je tu nepregleden, stezica se večkrat popolnoma izgubi, a številni možici so naju nezmotljivo povedli vse do stika z markirano potjo, od koder do vrha ni več daleč.

No, tokrat sva poleg lepe poti dobila v paketu tudi lep razgled. Ravno »šajba« ni bila, a ples meglic, ki jih je veter podil po nebu sem in tja, da so prav hitro zakrivale in potem spet odkrivale vrhove, je bil po najinem mnenju še lepši in zanimivejši od čiste modrine. Iz trenutka v trenutek je bil pogled drugačen, tako da slabo uro, kolikor sva bila na vrhu, skoraj nisva odložila fotoaparata… 🙂

Sestopila sva po označeni poti na Kokrsko sedlo in naprej v dolino do gozdne ceste, po kateri sva imela še nekaj sto metrov do avta…

Tri leta nazaj, ko bloga še ni bilo, je pa bil zvezek spominov, sem po tej turi vanj napisala: »Ne samo nad Trento, tudi nad dolino Kamniške Bistrice so poti, na katerih tišina šepeta. In tale lovska na Kalško goro je že ena takih…« In to še vedno drži… 🙂

Pa naj še kdo reče, da petki trinajstega niso fajn dnevi… 🙂