Ne morem pomagati, ampak resnica je ta, da za mene ni lepe jeseni brez ene lepe, zlato rumene macesnove ture. Izbire je po Sloveniji veliko, a je nemara ravno Slemenova špica tista klasika vseh klasik, ki na razgledno travnato livado tik pod vrhom, Sleme imenovano, privabi vsakega oktobra ogromno obiskovalcev. Eni zanjo pravijo, da je že čisto preveč »zlajnana«, drugi, da je »kičasta«, tretji… ne vem kaj že… jaz pravim, da je enostavno lepa. In tako se dogaja, da me po kakšnem letu ali dveh, ko jo dam malo na »stranski tir«, spet kot magnet potegne gor. Pa sploh ni to, da ne bi imela drugih idej za tisto eno lepo macesnovo. Ravno nasprotno. Vsako leto jih imam čisto preveč za tako kratek čas, kot zlata lepota ponavadi traja. A Slemenova špica je pač nekaj posebnega, meni tako zelo pri srcu in tako zelo všeč…
Včasih kje preberem, kako se »resni« hribovci zmrdujejo nad kratkim in precej obleganim pristopom, a meni se zdi prav krasno, da je zaradi komaj dobro uro dolge poti z Vršiča ta čudovit svet dostopen tudi tistim, ki večurnih tur ne zmorejo (več). Nenazadnje imamo tisti, ki smo še pri močeh za daljše pristope (ki so tudi mnogo bolj samotni) dve krasni alternativi: ena je neoznačena pot po dolini Male Pišnice (ki jo nepoznavalcem v jeseni, ko so gozdna tla že na debelo prekrita z odpadlim listjem, zaradi slabše sledljivosti ne morem ravno priporočiti), druga pa je markirana pot iz Planice. Pravzaprav sta kar dve, tako da je možno narediti eno prav lepo krožno turo, kot sva jo v petek midva…
Vremenska napoved je bila malce negotova. O tem, da bo cel dan ostalo suho ni bilo dvoma, je pa ostalo odprto vprašanje, na koliko sončnih žarkov lahko računamo in v katerem delu dneva jih bo največ. Kadar si namreč zaželite ene »lepe macesnove« je to pač pomembna podrobnost, ki »lepo macesnovo« lahko naredi še lepšo ali pa jo spremeni v povprečno. Macesni so sicer rumeni v obeh primerih, a zato, da zažarijo v najlepših barvah, jih mora obsijati sonce. Nekako sva verjela, da tokrat rana ura ne bo tudi zlata, zato sva začela kasneje kot ponavadi. Že v naprej sva tudi sklenila, da v primeru, da bo ostalo oblačno, ne bova slabe volje. Če macesni ob poti ne bodo žareli, si bova pa priklicala v spomin prizore izpred dveh let, ko sva to isto turo naredila v najlepšem možnem vremenu, sva si rekla…
Vzpela sva se skozi Grlo, sestopila mimo Črnih vod. »Tajming« sva imela odličen. Pa s tem ne mislim, da sva na vrh prišla hitro, pač pa ob ravno pravem času, tam nekje sredi dneva, ko so se oblaki končno »predali« in se začeli trgati. Na nebu je bilo vse več jasnine in macesni so vse bolj žareli in dan je postajal vedno bolj popoln… Kar se mene tiče, je jesen »rešena«… 🙂
9 komentarjev
Gita lepo, to je zame najlepši čas v letu. A si pogledala na hribi-net moj prispevek z nedeljske ture pod Zadnjiški ozebnik?
Tudi tura za uživače v tem času.
Lepe ture izbirajta še naprej, bomo imeli tudi drugi nekaj od tega
lpM
Mari, seveda sem pogledala in ob tvojih krasnih fotografijah podoživela točno to turo pred petimi leti. Ravno tako je bilo sredi oktobra in je vse žarelo… Gotovo vredno ponovitve. Lepo bodi in ujemi še kakšno lepo macesnovo! 🙂
Krasna tura, ali je čez Grlo zelo smotana. Že dolgooo nisem šla tam dol ali gor. Se vidi pot?
Majda, potka malo je, pa malo ni, ampak načeloma ni težav. So vidne markacije na skalah, potem si pa vsak poišče najlažji prehod do njih. Vsekakor se mi pa zdi smer, ki sva jo ubrala midva – se pravi čez Grlo gor in mimo Črnih vod dol – veliko boljša kot obratno. Še to, malo nama je bilo žal, da nisva imela čelad. Tisti radovedni gams je poslal par “projektilčkov” dol v grapo.
Pozdravljena, Gita in Matija! Kar malo sva že čakala na zgodbo in se spraševala, kaj boš lepega o Slemenovi špici povedala tokrat. In navdušena sva, kako tvoja zgodba lepo poje, kako se uglasijo fotografije na besede in kako lep pogled nam vedno odpreš v svet narave .. In seveda sva to pripoved še posebej doživljala, saj sva se našega spoznavnega srečanja tudi midva nadvse razveselila. In morda se srečamo še kdaj, kdo ve…?? Sicer pa bova še naprej uživala v vajinih odkrivanjih gorniških ali drugih lepot na tvojem blogu. Pozdrav Alenka in Vlado
Draga Alenka in Vlado! Lepa hvala za tako lepe besede. Letošnja Slemenova špica bo zaradi našega srečanja ostala v posebnem spominu in prav vesela bova, če se nam bodo poti še kdaj prekrižale… Bodita lepo in ujemita še kak lep trenutek čudovite jeseni.
Prisrčen pozdrav obema, Gita in Matija
Lep, “zlati” pozdrav si nam poslala iz Slemenove špice; fajn je (rečemo), ko se ti izpolnijo želje po lepo doživetem. Tvoja pripoved tako besedno kot slikovno lepo ponazori čudovito naravo in doživetje z njo; zato imej se še naprej lepo z njo.
A, da pristavim svoj “lonček”; prečudovita je v tem “zlatem času” planina Ravni in kot” zapriseženi štajerec” je ne zamenjam za vašo “gorenjsko špico”; pa jo pridi pogledat in primerjat.
Prisrčen pozdrav! Vili
Planina Ravni s svojimi macesni mi je zaenkrat poznana samo iz fotografij. Je pa napisana že nekaj časa na tistem listku želja, ki ima naslov “ko macesni žarijo”… Zagotovo bo prišla na vrsto! Hvala in lep pozdrav, Gita
Ja, to je sigurno ena od najlepših poti v vsakem času leta. Sam je s te smeri še nisem uspel realizirati, iz vršiške smeri pač. Bilo je enkratno. Macesni tudi mene vedno prevzamejo, pa naj bo to spomladi, ko njegovi prelepi cvetovi kar kličejo po kameri, ali pa jeseni v oktobru, ko pozlatijo naše hribe. Zadnjo tako lepoto sem doživel in zabeležil s kamero lansko jesen na Krvavcu. Spet prilagam link na ta potep. Lep pozdrav, Miro.
https://photos.google.com/share/AF1QipN_6DoSzHblwV408eXwJU5hKpk9HKdf28pdHdhJ3hitKzeKU2KFeTbvpTP9oGAnZQ?key=ZXdqME1HcWExYkNPRGRjM0JsQUlqTy1QUGhabTBB