Na Tosc – od koder je Triglav kot na dlani

Veliko let je že minilo od takrat, ko sem bila prvič na Toscu (2275 m). A spomin na čudovit pogled na Triglav z njegovega prostranega travnatega temena, je ostal živ, kot da bi se zgodil včeraj. In bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo zgodil ponovno…

Popolna zapora ceste do parkirišča pod planino Konjščica (verjetno zaradi spravila lesa) naju je presenetila, a ne tudi odvrnila od načrtovane ture. Sva pač obrnila, se zapeljala pod smučišče in vzpon namesto čez planino opravila po zgornji poti nad njo. Sva bila vsaj malo razočarana? Jaz na začetku kar zelo. Vse preveč živo imam namreč v spominu sprehod prek Konjščice z ene druge ture, enega drugega konca oktobra. Še zdaj se spomnim, da mi je korak, ko sem stopila iz gozda na planino, dobesedno zastal od presenečenja. Na Konjščico je ravno posijalo jutranje sonce in barve jeseni so zažarele tako močno in tako lepo, da se ne da opisati. Saj ne, da sem takrat šla čez planino prvič, a nikoli prej nisem opazila, da so pobočja, ki se dvigajo nad njo, tako polna macesnovih dreves. In res ne vem, česa sem se tokrat bolj veselila –  žarečih macesnov na Konjščici ali prekrasnih razgledov z vrha. In ko se mi je že kar takole za dobro  jutro izmuznilo tisto prvo tako zelo pričakovano, korak kar nekako ni stekel kot običajno in fotoaparat je kot en težak nebodigatreba in čisto nič koristen visel za pasom in me vlekel k tlom… Saj vem, z zgornje poti bi se lahko tudi spustila strmo dol na planino, a se nisva. Se nama je zdelo, pa bova s tem pa vseeno izgubila preveč časa in nisva želela tvegati, da bi nama napovedana popoldanska pooblačitev morebiti vzela še razglede z vrha. A je bilo malodušje, ki me je napadlo na začetku, kratkega daha. Trajalo je ravno do tam, kjer se gozd konča in se nad ruševjem odpre pogled proti planini. Uauu… Kar naenkrat nisem bila več čisto prepričana, ali se je lepše sprehoditi prek nje ali pa nemara nanjo gledati od malo bolj daleč, od koder je videti kot čudovita zelena oaza, obdana z žarečo jesensko pozlato… No, saj se mi je zdelo, da je bila zapora ceste že za nekaj dobra… 🙂

Čeravno pot na Tosc uradno velja za brezpotje, je pristop nanj s planine Zgornji Tosc čez južna pobočja prav lahek. Se mi zdi, da je to v lepem vremenu lahko tudi super izbira za nekoga, ki si želi narediti prve korake v svet brez markacij. Odcep z markirane poti, ki vodi s Pokljuke proti Velemu polju, je dobro označen, potka v nadaljevanju pa vse do vršne planote lepo vidna in dobro uhojena, pa še sem pa tja kak možic poskrbi za boljši občutek. Kotanjasto uravnavo pod vrhom, na kateri se stezica malo izgublja, obidemo po desni strani in potem imamo do vrha le še nekaj korakov. Edino (gosta) megla bi znala na tej poti (resno) delati težave.    

Prostran, travnat in čudovito razgleden vrh je kot nalašč za uživanje. Debelo uro sva se zadržala. Oba Draška vrhova in Viševnik so imeli kar nekaj obiskovalcev, nama so edino kavke delale družbo. Močan veter dan poprej je tako čudovito pometel po ozračju, da so bili razgledi čisti in jasni, da si lepših skoraj ne bi mogla želeti. Posebnost v tokratni panorami je bil gost pas oblakov, ki so se privalili z juga in kot v slapovih padali prek dolgega grebena Bohinjsko – Tolminskih gora. Vremenska napoved je bila za spremembo točna, kot že dolgo ne. Če sva med dopoldansko jasnino še razmišljala, da bova turo raztegnila še vsaj do Srenjskega prevala in Viševnika, sva se med popoldansko naraščajočo oblačnostjo, ki je soncu vse bolj in bolj jemala moč, macesnom pa zlati sijaj, odločila za povratek po isti poti… Zadovoljstvo, da sva tik pred napovedanim dolgotrajnejšim poslabšanjem vremena preživela tako lep dan, je bilo neizmerno… 🙂