Na Janče iz doline potoka Gostinca

Iskreno priznam in se kar malo posipam s pepelom. Če bi me pred tem »korona časom« vprašali, kateri je najvišji vrh ljubljanske občine, ne bi vedela odgovora ali pa bi »užgala« mimo. Zagotovo ne bi rekla, da so to Janče. No, pa so! Pa sploh ni to, da bi zdaj za Janče slišala prvič, saj jih poznam že od malih nog, le prav nikoli jih nisem povezovala z ljubljanskim, pač pa vedno z zasavskim koncem. Od tam, iz Jevnice, sva z očetom leto za letom jeseni hodila po kostanj. Lepe spomine imam na to. In ravno lansko jesen sem namignila, da bi rada spet enkrat šla tja gor. Pa je bilo prej konec jeseni…

Na Janče (792 m) iz ljubljanske občine vodi več označenih pa tudi neoznačenih poti, zato se ne čuditi, da sva bila v zadnjem mesecu, ko smo bili omejeni na gibanje znotraj domače občine, gor kar trikrat. Prvič sva kolebala med dvema označenima potema – ena je Borovničeva pot iz Podgrada, druga ima izhodišče v Besnici. Izbrala sva slednjo. Za prvič lepa in slikovita, vsekakor nama ni bilo žal, da sva jo prehodila.

A sva si za drugič zaželela malo več izziva, zato sva se podala v raziskovanje neoznačenih poti, ki na Janče vodijo iz doline potoka Gostinca. In drugič sva dobila idejo za tretjič… 🙂 

Podrobnih opisov za te poti ni, markacij tudi ne, niti možicev. Prvi namig sva našla na spletni strani kraja Podgrad med možnostmi za pohode na Janče, nekaj dodatnih informacij pa na forumu hribi.net in na fb-ju s strani “sojetnikov” znotraj občine 🙂 . S severne ljubljanske obvoznice je treba zapeljati na Zaloško cesto v smeri Ljubljana – Polje ter po prečkanju Ljubljanice nadaljevati po Cesti v Kresnice, mimo Podgrada, dokler pri podvozu pod železniško progo ne zagledamo rumene smerne table »Gostinca«. Midva sva po solidnem makadamu nadaljevala še dober kilometer po dolini ob potoku in parkirala ob drugem prostoru za piknik. Med preobuvanjem sva ogovorila mimoidočega, očitno domačina, ki nama je natrosil toliko nasvetov in informacij o okoliških poteh, da si jih tri četrt sploh nisva uspela zapomniti. Za prvič sva po minuti ali dveh hoje po cesti v goščavi poiskala že malo trhel mostiček čez potok, na drugi strani po diagonali v levo prečila travnik in zavila v grapo. Ni se izšlo ravno po najinih željah. Iz gozda sva stopila nekje pri vnajnarskih kmetijah in v nadaljevanju ponovila dobršen del poti, ki sva ga spoznala že med prvim vzponom iz Besnice…

Radovednost tako ni bila do konca potešena. Še posebej potem ne, ko sva med sestopom opazila tablico, ki nakazuje odcep za pot mimo taborniškega doma Breza. Po tej bova šla naslednjič, sva si rekla. Pa se je ta »naslednjič« zgodil že kar prihodnji dan… 🙂 Od oznake dalje strme vlake niso bile ne za hojo ne za oči nič kaj prijazne, sva bila pa vesela, da so bile vsaj suhe in nič blatne in da sva jih po pol ure pustila za seboj. Malo za domom sva namreč v levo skrenila na prijetno planinsko pot, ki se je v nadaljevanju priključila Borovničevi. Vzpon iz doline Gostince mimo »Breze« je bržkone najbolj direkten pristop na Janče, ki je razen omenjenih vlak všečen in prijeten ter z najmanj hoje po asfaltu.

Sestop sva obakrat zastavila krožno, takoj levo za planinskim domom in čez Seten brdo spet nazaj v dolino Gostince. Prvič sva nekaj časa sledila markacijam, potem pa… Jaz pravim, da sva imela več sreče kot pameti, moj dragi trdi, da je bilo vse logično. No, presodite sami, ampak na razpotjih je pogovor tekel nekako takole: “A greva tule? Jah ne vem, a si zihr? Ja nisem, ampak, saj se vidi, da tu hodijo, nekam bova že prišla… Kaj pa če ni prav in bova prišla kam čisto drugam, kot imava avto? Ah, nič zato, bova pa »ta malo« poklicala, da naju pride iskat…” 🙂 No, izšlo se je tako, da sva prišla točno tja, kamor sva želela. Da sva bila še pa še zadovoljna in se nama je smejalo do ušes, najbrž ni treba dodati 😉 🙂 … In potem sva naslednji dan »vajo ponovila«, da ne bi šlo v pozabo… 🙂

Dolina potoka Gostince je zares lepa in zelo sem vesela, da sva jo spoznala. Mir in samota sta jo prevevala ob obeh najinih obiskih in nežna, pomladno zelena barva gozda ji je dajala poseben mik. Se mi kar zdi, da se bova še vrnila…