Dobrča in Šentanski vrh

Zaradi Dobrče (1634 m) imam malo slabo vest. Ker se mi zdi, da ji en mičken delam krivico. Že leta in leta je pri meni samo »rezerva«. V glavnem pozimi. Ponavadi takoj po sneženju. Pa tudi sicer. Rezerva za tiste dni, ko ne bi ravno zgodaj vstala, pa se ne daleč vozila, pa razmere (te ali one vrste – ni nujno, da le vremenske ali snežne) niso za kam visoko, bi pa vseeno hodila okrog kilometra v višino in bila obenem do kosila že doma. 

In danes je bil eden »tistih« dni. Želela sva ga izkoristiti, ker so rekli, da bo najbolj sončen dan tega tedna, ampak… Precej novega snega, ki ga je severni veter že kar sproti med sneženjem razmetaval sem in tja, naju je odvrnilo od tega, da bi šla na turno smuko. Za povrh je pa najina ta mala punčara rekla, da bi bilo zelooo fiiino, če bi bila midva do konca njenega pouka že nazaj, da ji z zvitim gležnjem in z berglami ne bi bilo treba domov z avtobusom. Pa tudi za zjutraj je rekla, da bi bilo suuuper, če ne bi šla prezgodaj, ampak ravno ob taki uri, da bi jo »spotoma« odložila v šoli. Seveda sva ji ustregla, ker v nasprotnem primeru bi mene celo pot grickala slaba vest in uživanje v še tako lepem pač ne bi moglo biti popolno. Na koncu se je vse ravno tako lepo »poklopilo«, da je bil pouk ravno prav dolg, da sva uspela vmes skočit – ja, na Dobrčo, seveda 🙂 .

Pisci planinskih vodnikov so malo negotovi, kam Dobrčo umestiti. Če je torej ne najdete med opisi vrhov Kamniško Savinjskih Alp, kamor spada zaradi geološke sestave tal, poglejte pod Karavanke. S svojim severnim pobočjem se namreč prek sedla Prevala navezuje na Begunjščico. Izbira izhodišč in poti nanjo je pestra, najin najljubši krog (tudi današnji) pa tale: Brezje pri Tržiču – Dobrča (po robu direktno na vrh) – Lešanska planina – Brezje pri Tržiču. Ovinka do koče skoraj nikoli ne narediva. Pozimi je med tednom tako ali tako zaprta, ob vikendih pa ima dovolj drugih obiskovalcev in ne hodiva še midva gneče delat 😉 . Na dan, ko modro nebo in dobro prevetreno ozračje obetata, da se bo videlo daleč, tako kot danes na primer, pot z veseljem podaljšava še z vzponom na bližnji Šentanski vrh (1635 m). Le za meter je višji od Dobrče, razglede pa ponuja v primerjavi s svojo sosedo prav izjemne.  

Občutek imam, da me hoče Dobrča prav ob vsakem obisku prepričati, da si zasluži biti kaj več kot samo »rezerva«. Vedno se počutim dobrodošlo, vedno me s čim razveseli, vsakokrat na njej doživim ali opazim kaj novega in dvakrat ni tam gor enako (lepo). Danes na primer naju je pričakala vsa čisto na sveže bela in na nekaj mestih še povsem nedotaknjena. Kar je za njo prav neverjetno. In počela sva tisto, kar je pozimi pač najlepše početi. Utirala sva gaz v pol metra plus puhca, navzgor malo bolj počasi, navzdol pa v »diru«, kakor hitro so naju noge nesle, da se je prašilo skoraj tako, kot da bi delala zavoje na smučkah… 🙂 

Zaradi vsega tega imam Dobrčo zelo rada. A bo kljub temu bržkone še naprej ostala samo »rezerva«…