Kdaj je lepše na Kraškem robu, spomladi ali jeseni? To je zdaj vprašanje, bi napisal Shakespeare. Jaz pa vam odgovor stresem iz rokava: spomladi in jeseni. Nobenega »ali« ni tu. Ker je v obeh letnih časih čudovito. Pač na svoj način. O tem, kako je spomladi, ko se Kraški rob spremeni v en sam pisan in dišeč botanični vrt, sem letos maja pisala tule. Kako je jeseni… no, o tem se pa še imate čas prepričati na lastne oči… 🙂 Midva sva se po nekaj letih znova. Pa ne, da bi že pozabila, kako je bilo ob prvem obisku. Prav nasprotno. Bilo je tako lepo, da sva že takrat vedela, da bova še prišla. Z besedami je težko opisati kako je videti, ko stojiš tam nekje sredi kraške gmajne in se zdi, kot da vsa pokrajina okrog in okrog tebe gori. Tak videz ima zaradi grmičkov ruja, ki se v začetku novembra odenejo v čudovito tople barve vseh odtenkov, od rumene, oranžne, oranžno-rumene in rumeno-oranžne, pa do malo bolj in malo manj svetlo in temno rdeče. Malo več vzdušja in vtisov kot besede lahko pričarajo fotografije, pa še te so le bled približek lepoti, ki jo je tam moč doživeti v živo.
Naredila sva sprehod po poti, ki je gotovo ena najlepših in najbolj atraktivnih na Kraškem robu v tem času. K njeni slikovitosti poleg barvitega ruja pomembno prispevata tudi dve naravni znamenitosti, ki ju srečamo spotoma: naravni most in skalni spodmoli v steni Velega Badina, zaradi svoje značilne oblike tudi »ušesa Istre« imenovani. Izhodišče je pri cerkvi sv. K(v)irika nad Sočergo. Iz lastnih izkušenj tega ne morem potrditi, a če se ne boste ravno obirali, boste lahko do spodmolov in nazaj bržkone prišli v približno dveh urah.
V svojih zapisih skoraj nikoli ničesar ne kritiziram, ker ko sem v naravi, se imam tako lepo, da najbrž tudi stvari, ki bi morda bile vredne javne graje, vidim lepše, kot v resnici so. Tokrat moram vseeno prilepiti eno črno piko tistim, ki za to pot skrbijo. Predvsem zato, ker jo pač ne obiskujejo samo hribovci, ki se dobro znajdejo tudi ob kakšni oznaki manj ali ki jim malo težje prehodni tereni niso tuji, pač pa tudi povsem »običajni« izletniki, družine z otroki in še kdo. Možnost krožne poti (če ta uradno sploh še obstaja?) v resnici ni dobro označena. Začetek že, v nadaljevanju pa marsikdo, ki je tu prvič, ne ve točno kako in kam. O tem pričajo tudi pogovori in zapisi na spletu, kot na primer tule. Midva sva v gozdu, kjer je vpisna skrinjica in kjer naravnost menda vodi stara pot, zavila levo za oznako »Dvori« (a je res tako težko napisat zraven »spodmoli«, pa ne bi nihče več bil v dilemi), se spustila na dno doline in par deset metrov pred makadamsko cesto zavila na ozko stezo ostro desno nazaj in po njej prišla do naravnega mostu in dalje k spodmolom. Vsakemu, ki sta mu udobje in lahkotnost poti pomembna dejavnika, svetujem povratek po isti poti. Je res lepa in nič zahtevna. Midva sva se nazaj na vrh stene želela vrniti krožno in sva se povzpela po edinem nama znanem prehodu, ki pa je strm, zavarovan z eno staro jeklenico in skobami, njegov začetek pa tako zaraščen, da ga je v primeru, da ne veš, kje je, težko najti. Pot so od takrat, ko sva bila prvič tu, baje namenoma opustili, zato, da ljudje s svojo prisotnostjo predvsem spomladi ne bi motili ptic, ki v teh stenah gnezdijo. Kdaj drugič bova od vpisne skrinjice naprej sledila stari poti, ker naju zanima, v kakšnem stanju je in kam točno pripelje. Še nekaj. Poškodovane, polomljene in na tleh ležeče informativne table pri naravnem mostu in spodmolih delujejo neurejeno in skrajno zanikrno. Povsem nevredno impresivne naravne znamenitosti, ki ima precej obiska. Res škoda. Verjamem, da so bili na delu vandali, a lepo bi bilo, da bi skrbnik poti, če že ne namesti novih tabel, vsaj polomljene odstranil.
Za konec pa samo še namig: če se boste odpravili kamorkoli na Kras opazovat žarenje ruja, storite to nujno v sončnem vremenu. Ruj lepo žari namreč le takrat, ko ga obsije sonce. In še en »podnamig« – najlepše in najtopleje žari v svetlobi poznopopoldanskega, zahajajočega sonca… 🙂
