Peš potep po zaledju Kopra

Že dolgo se nisva odpravila na pot tako, kot tokrat – zgolj z enim »plonk listkom« v žepu, ne da bi poznala koga, ki je to pot že prehodil, ne da bi vedela, kako dobro je pot označena in ne da bi predhodno izbrskala kakšne fotografije poti, da bi se nama vsaj približno sanjalo, kaj naju čaka. Zato sva bila po eni strani dvojno radovedna, po drugi strani pa sva na vse pretege upala, da težav z iskanjem prave poti ne bo veliko ter da bova čim manj hodila po asfaltu, čim več pa po terenu, ki bo vsaj malo planinskim potem podoben. A ker sva se odpravljala v kraje blizu morja in prav nič visoko, sva o slednjem rahlo dvomila. Ampak če človek veliko ne pričakuje, tudi prav zelo razočaran ne more biti. S to mislijo sva v vasi Osp, sočasno s prvimi plezalci vzela pot pod noge. Oni so zavili pod znamenito osapsko steno, midva pa proti gradu Socerb…  

Na gradu Socerb, tudi Strmec imenovanem, smo pred leti enkrat že bili. Takrat smo se do njega pripeljali z avtom, obisk pa sem si zapomnila po zares lepem razgledu z njegovega obzidja in čudovitem sončnem zahodu. Tokrat mi bo v spominu ostalo to, da sva z dolgim nosom in žejna ostala pred zaprtimi vrati. Za razgledi nama še ni bilo tako zelo žal, saj zaradi zelo megličastega ozračja v nobenem primeru ne bi bili kaj prida, bolj sva se tolkla po glavi zaradi tega, ker s seboj nisva vzela prav nič pijače. In saj veste kako je s tem – kadar ni na dosegu roke nič tekočega in smerokaz obeta, da bo tako ostalo vsaj še nadaljnji dve uri, potem žeja v trenutku eksponentno naraste!   

Od Socerba dalje sva sledila oznakam za črnokalski grad. Pot je povsem lahka, večinoma poteka po ravnem ali se le rahlo vzpenja. Dosežemo pa na tem odseku najvišjo točko pohoda, razgledno vzpetinico Varda (423 m).   

Na gradu oziroma utrdbi sva si vzela čas za razglede in opazovanje plezalcev v črnokalski steni, potem pa obrnila nazaj proti izhodišču. Sestopila sva v naselje Črni Kal, kjer sva ob cesti na sončni terasi že kar legendarne okrepčevalnice Viki burger pogasila žejo, nato pa se skozi vas Stara Gabrovica in mimo znamenitega plezališča Mišja peč vrnila v Osp.

Potep po razgibanem terenu Kraškega robu nama je bil izredno všeč. Nos sva vtaknila marsikam, kar nama je bilo doslej neznano ali pa kar sva kdaj pa kdaj le s kotičkom očesa ošvrknila skozi avtomobilsko okno. Pot je lahka in slikovita, edini malo resnejši vzpon (okrog štiristo višinskih metrov) naredi le v prvi uri, ko se vzpne do gradu Socerb in hoje po asfaltu je tako malo, da sploh ni omembe vredno. Temu pohajkovanju se v poletni vročini kaže izogniti, bo pa zelo lepo tu zagotovo tudi na pomlad, ko bodo trava in gozdovi ozeleneli, ko bo zadišalo po šmarnicah in številnem drugem cvetju in ko bodo pognali prvi šparglji… Priporočava! 🙂