Ko se jesen prevesi v drugo polovico, ko so trte obrane in se njihovi listi odenejo v čudovito tople rumeno-oranžno-rdeče barve in ko za povrhu zažari še ruj, midva običajno najmanj en lep sončen dan nameniva obisku Krasa. Lani sva denimo prehodila prelepo Pliskino pot, letos sva korak zastavila v središču še ene lepe kraške vasice Dutovlje, ki slovi po odličnem rdečem vinu, imenovanem teran. Tam se »na placu« pred Bunčetovo domačijo, v kateri zdaj med drugim domuje tudi TIC Dutovlje, začne Teranova krožna pot.
Sedem kilometrov dolga je speljana po nezahtevnih gozdnih in vaških poteh ter mimo številnih vinogradov, ki v vsakem letnem času ponujajo drugačno podobo, nama najbolj všečno prav jeseni. Pot je prijetna in hkrati poučna. Povabi na potovanje skozi zgodovino ter pohodnika s pomočjo številnih informativnih tabel izčrpno seznanja z značilno arhitekturo in starodavno kulturo Krasa.
Midva sva na poti uživala. Edino, kar sva pogrešala, je bil žareči ruj. Pa ne, da grmičkov ne bi bilo, le tako zelo lepih barv niso, kot so bili prejšnja leta. Menda je tudi drugod po Krasu podobno. Ugibam, da je razlog morda letošnja nadpovprečno topla jesen. Domačini namreč pravijo, da se ruj najlepše začne barvati potem, ko ga »dobi« slana in domnevam, da se to letos na Krasu še ni zgodilo.
Ko sva pot prehodila, sva si na dvorišču Bunčetove domačije ogledala dva zanimivo urejena vrtova, Pepin kraški vrt in Pepino zgodbo. Ponazarjata značilno kraško krajino, preplet narave in značilne lokalne kulture in umetnosti. Oba vrtova sta prejemnika najvišjih nagrad na svetovnih razstavah. Če jima boste namenili le bežen pogled, se vam morda ne bosta zdela nič kaj posebnega, a če si boste vzeli čas in si privoščili voden ogled, boste domov odšli bogatejši za prenekatero zanimivost o življenju na Krasu, tamkajšnjih ljudeh, njihovi kulturi in običajih. Midva sva se sprva odločila za kratko četrturno predstavitev, pa je bilo pripovedovanje mladeniča iz TIC-a tako zelo zanimivo, da sva ga prosila, naj kar še nadaljuje in sva poslušanje raztegnila na še enkrat toliko časa. Res priporočam!
Po jesenskem Krasu sva se potikala v nedeljo, 30. oktobra 2022.
4 komentarji
Lepe podobe krasa v jeseni so nekaj za božanje duše, pravim jaz. Manj pa so mi poznani sprehodi ob vinogradih, tako da sem tokrat zelo uživala ob tvojih zanimivih fotografijah. ❤
Alenka, jesenski vinogradi so meni čudoviti. Potem, ko so trte obrane, se zdi, kot da počasi legajo k počitku, a tik pred tem še za kratek čas zablestijo v razkošju barv, ki pobožajo dušo, kot praviš. 🙂
Joj, tele rdečkaste barve, kako pomirjajo, bi jih lahko v nedogled občudoval! Pa trajajo tako kratek čas. Pa je prav v tem poanta. Kako lepo, da smo v takem svetu, da se nam narava v teku celega leta spreminja!
Mari, res je kar praviš. Vsak letni čas prinese nekaj lepega. No, meni je tole obdobje, ki je pred nami, nekako najmanj všeč. Jesenske barve bodo počasi ugasnile in jaz bom nestrpno začela pričakovati belo odejo… 🙂