Že večkrat sem premišljevala, kako daleč se včasih zapeljeva, da prehodiva kakšno pot ali si ogledava to in ono, a po drugi strani nešteto lepih stvari, ki nama ležijo skoraj pred domačim pragom, sploh ne poznava…
Rakov Škocjan je že eden takih. In bil je že dolgo na seznamu. »Dolgo« pomeni res »dooooolgo«. Kakšnih deset let. Odkar je najina »ta mala« prišla iz šole v naravi, ki so jo preživeli v domu Rak in razlagala, kako je tam lepo in kako to, da midva tam še nikoli nisva bila…
Bolje pozno kot nikoli, sva si rekla in se na pustno soboto odpravila na ogled ene najbolj znanih naravnih lepot v Sloveniji, ki je že od leta 1949 zaščitena kot krajinski park.
Rakov Škocjan, ki je danes poltretji kilometer dolga kraška dolina v osrčju Notranjske, je bil nekoč velika podzemna jama. V daljni preteklosti so jo ustvarile vode, ki so se s Cerkniškega polja in Javornikov podtalno pretakale proti Planinskemu polju. Med procesom raztapljanja apnenca se je strop jame sčasoma udrl oziroma porušil, ostala pa sta dva čudovita naravna mostova, ki sta tudi najbolj znana, a nikakor ne edina zanimivost parka. Po dolini teče reka Rak, ki luč sveta ugleda v Zelških jamah, v Tkalca jami pa znova ponikne in se po treh kilometrih v Planinski jami izlije v reko Pivko.
Skozi Rakov Škocjan je speljana makadamska cesta, tako, da se od ene do druge zanimivosti lahko zapeljemo kar z avtom. Tudi kolesarjev sva srečala nekaj. A zagotovo vse lepote doline v največji meri odkrijemo in doživimo, če se na potep odpravimo peš. Tako sva storila midva, začenši pri Hotelu Rakov Škocjan. Prelepo speljana krožna učna pot naju je navdušila. Komaj kdaj se dotakne ceste, mehka in udobna pa je tako zelo, da se ne spomnim, kdaj sem nazadnje hodila po kakšni podobni.
Glede na to, da sva bila v Rakovem Škocjanu prvič, težko rečem, kdaj je najboljši čas za obisk. Dejstvo je, da dolina skozi letne čase in odvisno od nivoja vode močno spreminja svojo podobo. Tokrat je bilo vode izredno malo, kar je imelo svojo prednost. Vse poti so bile prehodne, lahko sva se sprehodila prav po dnu Zelških jam in jame Tkalca, ter stopila direktno pod Veliki naravni most…
Na spletu sem, z malo nejevere sicer, prebrala, da ob obilnejšem deževju Rak hitro narašča in to ne za nekaj deset centrimetrov, ampak celo do 38 metrov, kar je za dobro polovico ljubljanskega nebotičnika. Takrat se rečica prelevi v jezero in tedaj si menda lahko privoščimo nenavaden izlet – s čolnom med drevesnimi krošnjami. No, to doživeti bi pa res bilo nekaj posebnega! Če mi kdaj uspe, boste o tem zagotovo lahko brali na blogu… 🙂
4 komentarji
Gita, pozdravljena! Tudi meni je bila ta pot zelo všeč, prehodila sem jo kar trikrat in glede ustreznega letnega časa bi rekla, da je to bil zame pomladni čas, ko že vse ozeleni. Veliko rož na poti si tako lahko ogledaš, pomladne barve so vabljive in zelena še kako navdihujoča. Seveda pa se lepote najdejo ob vsakem času in vremenu. Ker je letos pomlad prehitela, sta nehote ujela že nekaj pomladnih cvetlic. Lepe poti še naprej!:)
Alenka, pozdravljena! Tudi meni je pomladno zelen ambient izredno ljub in ko sem si pred odhodom ogledovala tvoje fotografije, me je za hip prijelo, da bi tale pohod še malo odložila. A tako kot praviš, vsak čas ima svoj čar in tudi tokrat je bilo tako. Nama je bilo pa tako všeč, da se zagotovo še kdaj vrneva. Pozdravček obema!
Malo daleč sem od teh lepot, ki si jih zelo lepo predstavila. Želja, to “našo” posebnost občudovati od blizu, je v meni že dolgo tlela; sedaj oz. v času cvetenja (kot pravi Alenka), pa upam, da se mi izpolnila.
Še v naprej želim (vama) lepa potepanja in varen korak!! Vili
Držim pesti, da vam uspe in lepo potepanje želim! 🙂