Tolminska korita – tako lepa, da se jih ne naveličaš…

Spomin na prvi obisk Tolminskih korit več kot desetletje nazaj je že malce zbledel. V glavi pa je ostalo to, da mi je bilo zares všeč in da sem si že takrat rekla, da bi tole pa z veseljem še kdaj ponovila…

Po samotnem potepanju do Brinte in Gregorčičevega slapu dan poprej sva v Tolminskih koritih doživela vse kaj drugega. Navkljub temu, da sva bila kar zgodnja in čeravno je datum na koledarju kazal točno sredino septembra, je bilo število turistov zares veliko. Mnogo večje, kot sva pričakovala. In ko so se jim pridružili še avtobusi dijakov, ki so sem očitno prišli na ekskurzijo, bi urejene pešpoti skoraj potrebovale semafor 😉 .

Parkirala sva na zadnjem, plačljivem parkirišču (3 eur na uro) tik pred vstopno točko. Če se želite izogniti parkirnini, je na voljo tudi brezplačno parkirišče, od katerega je do vstopa približno 15 minut hoje, v glavni sezoni pa je na voljo tudi brezplačni javni prevoz.

Že na točki, kjer je potrebno plačati vstopnino, je bilo očitno, da smo med obiskovalci v letošnjem poletju prevladovali Slovenci. Teti na blagajni je zmanjkalo zloženk v slovenskem jeziku, tudi v TIC-u v Kobaridu so pošle do zadnje menda že lep čas nazaj… 

Tolminska korita je skupno ime za korita Tolminke in Zadlaščice, ki so ena najlepših naravnih znamenitosti na Tolminskem. Tu je obenem najnižja in najbolj južna vstopna točko v Triglavski narodni park. Turistične poti na območju korit je Turistično društvo Tolmin začelo urejati že leta 1953. Danes je lepa krožna pot dolga približno dva kilometra in od obiskovalca terja približno poldrugo uro hoje s postanki na najbolj zanimivih točkah. 

Četudi sva bila tu že drugič, sva bila nad lepoto korit znova očarana. Tako zelo, da še gneča ni mogla zmotiti navdušenja. Ker se nama ni mudilo, sva na najlepših mestih enostavno počakala, da je bil »zrak čist« in potem v miru uživala v pogledih na strme stene, na kristalno čisto Tolminko, na slapiče in brzice in nasploh v vsem lepem, kar ta pot ponuja. In ko sva se malo pred koncem s Hudičevega mostu še poslednjič zazrla globoko dol v dno korit, kjer sva še malo nazaj hodila, nama je postalo kar žal, da je pot že skoraj pri kraju…  Ne dam roke v ogenj, da je bil to moj zadnji obisk… 🙂