Okoli Bohinjskega jezera

»Kdor želi spoznati Bohinjsko jezero, naj ga preprosto obhodi«, je zapisal legendarni Mihelič. In sva ga. Sprehod je bil že dolgo v načrtu, a kaj, ko je vedno kaj drugega (običajno višjega) dobilo prednost. Za zadnjo toplo in sončno soboto pred prihodom hladne fronte pa se je ideja, glede na pozen odhod od doma in glede na dejstvo, da nisva ravno pokala od energije, izkazala za super izbiro.

Bohinjsko jezero je največje stalno in naravno jezero v Sloveniji. Po površini ga v Sloveniji presegata le presihajoče Cerkniško jezero (kadar je napolnjeno) in umetno Ptujsko jezero. Zapolnjuje tektonsko nastalo kotanjo med Pršivcem in Fužinskimi planinami na severu ter Bohinjsko-Tolminskimi gorami na jugu, ki jo je poglobil ledenik, s čelnimi morenami pa zajezil odtok vode.

Jezero je pretočno. Njegov glavni pritok je Savica, ki zbira vodo v Dolini Triglavskih jezer in se vanj izliva pri Ukancu. Iz jezera pod kamnitim mostom pri sv. Janezu izteka Jezernica, ena najkrajših rek v Sloveniji in se že po manj kot 100 metrih zlije z Mostnico, ki priteče iz Voj. Dalje skupaj tečeta kot Sava Bohinjka. Jezerska »skleda« menda premore več kot 100 kubičnih metrov vode, ki se zamenja trikrat na leto.   

Pot okrog jezera je dolga nekaj manj kot 12 kilometrov in terja približno 3 ure hoje. Ker se boste ob jezeru zagotovo kje ustavili, morda posedeli na kakšni klopci, veliko fotografirali, opazovali razglede in občudovali odseve, računajte raje na še malo več časa. Vsaj približen načrt, kako dolgo se boste zadržali, je priporočljiv, ker se od obiskovalcev pričakuje, da že v naprej plačajo parkirnino za določeno število ur. Ker je pot krožna, je pravzaprav vseeno, kje začnete. Večina to stori v Ribčevem Lazu, pri znameniti cerkvi sv. Janeza. A pozor, večina parkirišč v bližini ima čas parkiranja omejen na le 2 uri, zato sva midva raje izbrala enega med Ribčevim Lazom in Ukancem ob južni obali jezera in od tam naredila krog v obratni smeri urinega kazalca.

Pot je prijetna, večinoma ravninska, nič naporna, s številnimi krasnimi kotički za malo oddiha, le v poletnih mesecih, na vrhuncu turistične sezone zna biti kar oblegana. Če boste najprej obhodili južni del, računajte, da je severni breg precej bolj kamnit, zato je primerna obutev na mestu. Dodatno velja morda omeniti še to, da malo za polotočkom Na jami, na severnem obrežju, pot prekorači kamnito strugo, kjer ob velikem dežju dere mogočna voda, ki jo bruha slap Govic. Takrat je pot neprehodna.

Težko rečem, kdaj je najlepši čas za pot okrog jezera. Jaz sem si že ob prvi ideji za ta sprehod zamislila, da bi ga rada opravila jeseni, ko se pobočja Pršivca odenejo v rumeno-oranžno-rdeče barve in ko se jesensko pisane krošnje bukev ogledujejo v jezerski vodi. A po drugi strani še kar ne morem pozabiti nekega jutra sredi novembra slabo desetletje nazaj, ko sva bila namenjena na Pršivec, pa so naju čudovite podobe za kakšno uro ustavile ob jezeru. Žive duše ni bilo nikjer, gole veje dreves je objemalo belo ivje, nad vodno gladino so se vlekle meglice in od zgoraj je izpod modrega neba pritiskalo sonce in jih počasi sušilo. Naravnost mistično vzdušje je bilo, skrivnostno, v nenehnem pričakovanju, kaj bo sledilo, brezmejna tišina je vladala vse naokrog in pred najinimi očmi se je dogajalo kot v pravljici. Da se tako doživetje ponovi, bi bila pripravljena prepotovati tudi dvakratno, trikratno razdaljo do Bohinja. In odpravila bi se tako zgodaj, da bi prvo svetlobo dneva pričakala že na obrežju, ko turistične ladjice še ne vozijo in veslači in suparji in race še spijo in je vodna gladina tako mirna in odsevi tako čisti in jasni, da si še v sanjah lepše težko zamisliš…