Po domačih krajih goriškega slavčka

Mini dopustek v dolini Soče sva za sredino septembra načrtovala in nastanitev rezervirala že junija. In potem držala pesti, da bova tistih nekaj dni imela lepo vreme. Da bi karkoli drugega razen vremena lahko šlo narobe, niti pomislila nisva. No, pa se je zgodilo ravno to. Vreme je bilo, da si lepšega niti v sanjah ne bi mogla želeti, počutje pa ni hotelo sodelovati. Dvajset dni »bolniške« tik pred odhodom in predpisana še enotedenska doza že ta druge sorte antibiotikov za popotnico so nama dali vedeti, da bo treba vse načrte obrniti na glavo. Pa niti ni bilo težko. Pravzaprav sva bila presrečna, da se nama je po vseh peripetijah zadnjih treh tednov sploh uspelo odpraviti od doma…

K sreči je dolina Soče destinacija, kjer je kaj početi. In kjer zares ni težava, če si primoran načrtovane vzpone na vrhove zamenjati za nižje cilje. Midva sva si prvi dan ob pestri ponudbi »nižinskih« tematskih poti (ki se v glavnem vse vrtijo okrog krasotice Soče ali pa pomnikov prve svetovne vojne) izmislila eno čisto svojo in se podala v kraje, ki so tako ali drugače povezani s pesnikom Simonom Gregorčičem (1844 – 1906), tudi “goriški slavček” imenovanim. 

Za začetek sva obiskala po njem poimenovan Gregorčičev slap. In ker je le nekaj minut hoje s poti, mimogrede še slap Brinta. Najprimernejše izhodišče za oba je vasica Selce nad Kamnim med Kobaridom in Tolminom. Na koncu vasi je urejeno malo parkirišče za nekaj avtomobilov, a se mi zdi, da ni bojazni, da tam človek ne bi dobil prostora. Začetek poti je označen, nadaljevanje v glavnem ne več. Potka je uhojena in dobro vidna, a v opisih in vodnikih ni zaman omenjena kot zahtevna. Večinoma je precej ozka, sem pa tja izpostavljena in »na ven« nagnjena, »grande finale« pa tik predno dosežemo strugo rečice Volarje predstavlja precej skopo zavarovan skalni skok. Gregorčičev slap naredi vtis. Prelepo je tam. Viri pravijo, da je tudi poet, po katerem se imenuje, zahajal tja in pesnil ob njem. Bi znalo biti, da so ravno tu izpod njegovega peresa privrele najlepše rime. Slap se po lepoti in mogočnosti lahko kosa z marsikaterim našim bolj znanim slapom, a nekoliko težavnejši pristop poskrbi, da ob njem skoraj zagotovo ne boste naleteli na gnečo. Tu pač ni ograjic in mostičkov in stopničk po katerih bi se lahko sprehajali v natikačkih. Midva na vsej poti nisva srečala prav nikogar…

Na Vrsno, Gregorčičevo rojstno vas pod mogočnim Krnom, bi se na povratku lahko napotila po stezici, ki se odcepi s poti med Gregorčičevim slapom in Brinto (odcep ni označen). A dan je bil kljub sredini septembra močno vroč in energije za dodatnih približno tristo višincev niti iz pet nisva zmogla več potegniti. Zato sva preostali del »najine« tematske poti opravila v glavnem z avtom…   

Namig: če po obisku rojstne hiše ne boste ravno na tesnem s časom, predlagam sprehod do razgledne točke, s katere boste lahko med drugim v daljavi uzrli tudi Gregorčičev slap. In še ena zanimivost se skriva v grapi pod vasjo – slap Malenšček, v čigar tolmunu se v vročih poletnih dneh menda kopa domača mladež. Mimo njega na Vrsno pripelje že omenjena steza, ki se odcepi od poti med Gregorčičevim slapom in Brinto. Pot do Malenščka ni označena, najbolje je vprašati v muzeju ali koga od domačinov.   

Na povratku z Vrsnega sva v naselju Smast zavila proti cerkvi sv. Lovrenca, kjer sva obiskala lepo urejen pesnikov grob. Dan sva zaključila v Kobaridu, kjer je Gregorčič nekaj časa služboval kot kaplan in kjer na glavnem trgu stoji spomenik njemu v čast in spomin… Tam mi je že ne vem katerič tisti dan prišla na misel njegova pesnitev »Nazaj v planinski raj«… Si želiva tudi midva in upava, da kmalu… 🙂