Odločitev je padla precej »na vrat na nos« ob prvi jutranji kavi. Med pitjem druge sva preverila, do kdaj je krajinski park odprt in si naredila okviren načrt obiska. Tokrat sva si soline – za razliko od nekaj let nazaj, ko sva jim mimogrede namenila kvečjemu slabe pol ure – pač želela podrobneje ogledati.
Malo zmede je povzročila že prva ugotovitev, da ima park dve vstopni točki. No prav, bova začela drugje kot prvič, sva sklenila in se zapeljala do vhoda na Fontannigeah. Da pridete do tja, morate prečkati slovensko kontrolo na mejnem prehodu Sečovlje, nato pa tik pred mostom čez Dragonjo zaviti desno in makadamski cesti slediti še kakega pol kilometra. Tam sva kupila vstopnici in se nadejala nekajurnega pohajkovanja, med katerim bova križem kražem obredla vse, kar je v parku zanimivega in vrednega ogleda. No, sva se zmotila. Tako enostavno v Sečoveljskih solinah to pač ne gre. Od tu, kjer sva parkirala, si je moč ogledati zgolj južni, opuščeni del solin, ki se imenuje Fontanigge, se sprehoditi do izliva Dragonje v Jadransko morje ter obiskati Muzej solinarstva.
V Muzeju solinarstva sva se zadržala kar nekaj časa. Predmeti, fotografije in dokumenti, ki sestavljajo zbirko, na zanimiv način pripovedujejo o nekdanjem življenju in delu solinarjev. K muzeju sodi tudi solno polje s pripadajočim dovodnim kanalom za morsko vodo, ki ga v poletnih mesecih uporabljajo za prikaz pridelave soli, kot je ta potekala v srednjem veku.
Ker severni in južni del parka med seboj nista povezana z nobeno pešpotjo, nama po ogledu muzeja ni preostalo drugega, kot da sva se vrnila do avta in se odpeljala do druge, obenem tudi glavne vstopne točke – vhoda na Leri. Lera se imenuje severni del krajinskega parka in tu pridelava soli še vedno poteka. Pogled na ta del solin je v visokem poletju bržkone precej bolj slikovit in opazovanje solinarjev pri delu gotovo zanimivo, a je v drugih letnih časih tu mnogo bolj mirno in temperature za sprehod prijetnejše, prikaz pridelave soli pa si lahko, tako kot midva, namesto v živo vsak ogleda kar v predstavitvenem filmu v centru za obiskovalce. Predno sva se vrnila, sva na soline pogledala še malenkost bolj »zviška«, z bližnje razgledne ploščadi.
Še ena stvar je, ki krajinskemu parku daje poseben mik in zaradi česar je mene še posebej vleklo na obisk. Območje solin je znano po številnih pticah, doslej je bilo opaženih že več kot 300 različnih vrst. In če vam je opazovanje ptic posebne vrste hobi, njih fotografiranje pa prvovrsten izziv, potem boste imeli tu kaj početi… 🙂
Sečoveljske soline gotovo niso kraj, kamor prideš, si vse lepo ogledaš, narediš »klukco« in se ne vrneš več. Jaz si jih zagotovo želim še kdaj obiskati. Recimo poleti, ko bo »žetev« soli na vrhuncu ali pa jeseni, ko se menda številne slanuše (halofiti), kot imenujejo slanoljubne rastline, obarvajo v rdeče-vijolične odtenke…
2 komentarja
Lepo in hvala, kajti v naslednjem tednu imam tudi jaz namen obiskati te soline. Torej imam dober kažipot.
LP in srečno
Majda, en čudovit dan želim v solinah in veliko lepih posnetkov! 🙂