Botanično potepanje po Kraškem robu

Če ste mnenja, da so suhi kraški travniki en nadvse pust in dolgočasen in nekoristen svet, potem jih morate obiskati v mesecu maju. Takrat ozelenijo in zacvetijo in obiskovalcu pokažejo svojo najlepšo plat. Večina si njihovo bogato majsko floro ogleda na Slavniku ali Vremščici. Midva sva se danes odločila za bolj samotne konce – za neizmerno prostran in valovit svet travnatih poljan in gričev, ki sosednjemu Slavniku po višini niso kos, po lepoti pa so mu prav enakovredni. Če dodamo k temu še dejstvo, da tudi mir nekaj šteje, ga celo prekašajo 🙂 .

Začela sva v vasi Zazid. Od tu se da narediti lepe krožne sprehode raznoraznih dolžin. Po prečkanju železniške proge Kozina – Pula se je treba odločiti. Če gremo najprej proti Lipniku in Goliču zavijemo desno, midva pa sva ubrala smer urinega kazalca in se najprej napotila proti Kojniku. Če boste ravnali enako, si lahko pomagate s tem opisom. Naj samo povem, da smerne table »Kraški rob« na drevesu, kot jo prikazuje fotografija, ni (več), zato bodite pozorni na bledo markacijo na deblu, na tleh pa zdaj stoji tudi možic, ki nakazuje odcep v gozd.

Že sam vzpon na Kojnik je najino »botanično« žilico zadovoljil in radovednost potešil. Ko sva pod vrhom stopila iz gozda na travnato poljano, se je na njej v vetru zibalo nešteto belih narcis, belino pa so prekinjali šopki rožnatih potonik. Tu je napočil čas, da malo skreneva s poti in si ne oziraje se na uro privoščiva uživanje v vsem lepem. Ko sem na obronku travnika našla prvi temen še čisto zaprt popek zlatega korena, sem si zaželela, da bi vendarle našla vsaj enega, ki bi bil vsaj malo razcveten. Ni mi bilo treba dolgo čakati in iskati. Še čisto malo časa sva hodila križem in kražem in potem naletela na ogromno vrtačo, v kateri se je nahajal pravi vrt samih teh lepotcev, ki bo bili že čudovito razcveteni. Seveda, tu so si našli toplo zavetje in so lahko zacveteli prej kot tisti, ki jih na odprtem svetu kar naprej hladi in upogiba veter. Dan je bil že (skoraj) popoln, pa se je šele dobro začel. Ostala je še ena želja, ki sem jo sem gor prinesla od doma. Da bi končno enkrat, po tem, ko sva že velikokrat na barju občudovala cveteti močvirski tulipan, našla tudi njegovo sestr’co, gorsko logarico, ki za razliko od njega ljubi suha, kraška tla. Srečala sva jo v majhnem borovem gozdičku tik pod vrhom Kojnika. Nadaljevanje poti proti Goliču in Lipniku je bilo s cvetjem malo skromnejše. Pozna se, da je to svet na večnem prepihu, kjer burja ne »špara« z močjo. Na tudi danes vetrovni poti so se k tlom stiskali  petoprstniki, belino narcis je nadomestilo mnogo nižje ptičje mleko, namesto sonca na nebu, ki so ga zakrili oblaki, pa so levo in desno sijali rumeni cvetovi avstrijskega gadnjaka. Potonike se tu šele pripravljajo na cvetenje.

Na teh gričih prav veliko višincev ne boste nabrali, vam pa obljubim, da se boste vseeno nahodili. V dolžino. Razdalje niso prav majhne, zato ni čudno, da te konce zelo radi obiskujejo tudi kolesarji. In kljub nizki višini boste, če boste imeli srečo, videli daleč. Nama je pogled segel do morja, na Koprski in Tržaški zaliv, pa na bližnji Slavnik in celo do Učke, do Triglava in Krna pač ne. Nič zato, pa drugič…

Če vas že vabim v te kraje, mi vest ne da miru, da za konec ne napišem še nečesa. Številne rastline, ki jih boste srečali ob poti, tako gorske logarice, perunike, gorski narcisi, potonike in še katere, so zavarovane vrste. Občudujmo jih z očmi, za spomin pa si jih domov odnesimo na spominski kartici fotoaparata. Prepričana sem, da so Zazijci vsaj malo mislili tudi nanje, ko so vrh Lipnika obiskovalcem pustili sporočilo – besede ameriškega okoljevarstvenika Davida Browerja: »Divjina je naredila človeka, toda človek ne more narediti divjine. Lahko ji samo prizanese.«*

*»Wilderness made man but man cannot make wilderness. He can only spare it.«