Kmalu bo mimo že polovica meseca maja, meni pa se zdi, kot da še vedno živim tam sredi aprila. Kar se vremena tiče seveda. Ampak ko sem mislila, da vremensko napoved do konca tedna znam že čisto na pamet – »…ponekod bo spremenljivo, drugod pa pretežno oblačno in občasno megleno, pojavljale se bodo krajevne plohe in nevihte…« – je včeraj zvečer kot strela z jasnega v ušesa udaril čarobni stavek vremenarke: »Jutri bo dan brez dežnikov!«
»Jutri bo dan brez dežnikov, jutri bo dan brez dežnikov, jutri bo dan brez dežnikov…« je odmevalo v glavi. Na hitro se je bilo treba nekaj finega spomniti 🙂 . Možgane sva preklopila v »search mode« in so začeli mleti. Midva bi vsekakor nekaj kopnega, za povrh pa še nekaj nič drsečega od vsakodnevne mokrote zadnjih dni. Suho pot torej. In slikovito, to se pa razume. Zazdelo se nama je, da bi dolina reke Glinščice znala biti fajn izbira. In je res bila…
Dolina Glinščice je izletniška točka za vse letne čase in vse sorte aktivnosti. Tu boste imeli kaj početi tekači, kolesarji, manj in bolj zahtevni pohodniki, feratarji in celo plezalci. Pohodniških poti po njej je ogromno. Lepo so označene z markacijami, sem in tja bi si človek želel kak napis več, da bi bila na razpotjih kakšna dilema manj. Midva sem nisva šla prvič, zato posebne »predpriprave« niso bile potrebne. Za vse pa, ki bi se s tem »biserom v zaledju Trsta« radi šele spoznali in načrtovali tja svoj prvi izlet, bo prav prišlo branje v aprilski številki Planinskega vestnika iz leta 2011 (stran 28 – 36) ali pa brskanje po zares lepo urejeni in pregledni spletni strani naravnega rezervata.
Izhodišč za raziskovanje doline je več, midva sva do zdaj vedno izbrala vasico Boljunec (it. Bagnoli della Rosandra). Tam je ob Sprejemnem centru doline Glinščice, ki se nahaja v Kulturnem večnamenskem centru, veliko brezplačno parkirišče. Za prvi obisk te čudovite doline je zelo primerna tale pot. To smo prehodili tudi mi leta nazaj, ko smo se prvič odpravili sem, s tem, da smo se najvišje povzpeli le do cerkve Svete Marije v Pečeh, potem pa kar nadaljevali mimo slapu Supet proti vasici Botač. Danes sva opravila podoben krog, le da sva ga malo podaljšala še z vzponom na Mali Kras (Monte Carso) in do Comicijevega spomenika.
Ker sva se samo 4 dni prej potepala po Kraškem robu je bilo zanimivo opazovati razliko v vegetaciji. V dolini Glinščice je vse prej. Za neučakane torej 🙂 . Medtem ko so bili na Kraškem robu navadni jesenčki še vsi v popkih, tu že cvetijo, tam sva videla še cveteti rešeljiko, tu z vseh vej in vejic že visi neskončno število drobnih češnjic, tudi cvetovi perunik so tu že bolj ali manj v zadnjih vzdihljajih… In še nekaj je pritegnilo najino pozornost. Ruj cveti! Ogromno ruja. In sva se tik tak odločila. Naslednjič prideva enega konca oktobra, ko bo dolina »v plamenih«… 🙂