Po botanični poti na Črno prst

Botanični sloves se Črne prsti drži že več kot dve stoletji, saj so jo botaniki prvič omenjali že ob koncu 18. stoletja. Mihelič ji v svojem vodniku Bohinjske gore pravi »visokogorski botanični vrt«. In nadaljuje: »Če hočeš doživeti pisane vrtove v bujnem razcvetu, pojdi na Črno prst v zgodnjem poletju, najbolje v juniju!« In sva šla…

Večino pristopov na Črno prst poznava, vsi so čudoviti in kadarkoli greva gor, se težko odločiva, katerega bi izbrala. Tokrat se je tehtnica prevesila v prid krožne poti iz Raven nad Bohinjsko Bistrico. Polovica planine Za Liscem je bila še v senci, ko sva v hladnem jutru na sončni terasi Orožnove koče že pila čaj in klepetala z oskrbnikom. Potem sva stopila na botanično pot…  (Vsebino na povezavi je možno dobiti tudi v obliki brošure. Midva sva jo kupila v koči, cena je 5 evrov). 

Uredili in odprli so jo ob 55. obletnici ustanovitve Planinskega društva Bohinjska Bistrica l. 2009. Na njej nobena rastlina ni bila posebej posajena, pač pa so le te zgolj označene v njihovem naravnem življenjskem okolju. Skupinica domačinov, botaničnih navdušencev, jo ureja leto za letom. Odvisno od vremena, običajno je to sredi junija, postavijo tablice z imeni rož. Med sezono pot večkrat pregledajo. Ker vse rastline ne cvetijo hkrati, po potrebi premaknejo, zamenjajo ali odstranijo napise.  V času najbolj bujnega cvetenja je označenih okrog osemdeset rastlin. Lepa priložnost za ponoviti imena, ki so preko zime ušla iz spomina in se naučiti kakšnega novega. Urejene botanične poti je za recimo pol ure hoje. Ljubitelji cvetja se boste gotovo zadržali malo dlje časa. Če boste po njej hodili s fotoaparatom v roki, tako kot midva, pa še (mnogo) dlje… 🙂 Pa da ne bo kdo pomislil, da se mu za te pol ure pa že ne splača hoditi sem! »Uraden« konec botanične poti namreč ne pomeni tudi konec cvetja! Ta se v nesluteni raznovrstnosti nadaljuje vse do vrha in svoj vrhunec v tem času doseže s cvetočimi blazinicami srebrne krvomočnice nedaleč stran od koče.

Še nekaj je letos novega na Črni prsti. To že moram omeniti. Mlad oskrbniški par – Nives in Dejan – v Domu Zorka Jelinčiča. Prijazno postrežena jota je bila dobra, ampak ko sem ves čas nasmejani Nives omenila, da letos gotovo še enkrat prideva gor samo na njun domači kruh, je bil pa njen nasmeh še bolj širok. Škoda, da nama je na koncu zmanjkalo »prostora« za pokušanje skutinega zavitka z gozdnimi sadeži. Sva slišala, da je tudi ta odličen. Pa drugič… 🙂 

Sestopila sva tam, kjer je meni tako neskončno lepo. Čez planino Za Črno goro. Tu se počutim, kot bi hodila nekje nad Trento. Samotno je, tiho, na trenutke divje, sem pa tja se zdi, da se bo potka izgubila v bujnem rastju, pa se ne in ker je označena, ni strahu, da ne bi našli v dolino… Kar se mene tiče je to ena tistih iz »de lux« kategorije poti, ki se jo nikoli ne bom naveličala in bom po njej gotovo še šla…