Ko sem verze po dolgih letih slišala drugič, sem se spomnila, da jih ne slišim prvič. Samo, da je bil tisti prvič že tako daleč nazaj, da sem jih vmes že zdavnaj pozabila. Drugič sem jih poslušala iz ust razredničarke moje starejše hčere. Prebrala jih je svojim dijakom na podelitvi maturitetnih spričeval. Priznam, nekam megleno sem kar naenkrat začela videti iz zadnje vrste na oder Kosovelove dvorane v našem kulturnem hramu. Sporočilo se me je dotaknilo, kot že dolgo ne kakšno drugo. Ker je enostavno to to… ker je to tisto, kar iskreno želim mojima dvema puncama, mojemu najdražjemu in sebi…
Tokrat ni šlo in ne bo šlo iz spomina. Ko je ravno nekje v tistem času po letih tuhtanja in oklevanja naposled dozorela odločitev za pisanje bloga, dileme o naslovu ni bilo. Ker je enostavno to to… ker je to tisto, kar iskreno želim vsem vam, ki me berete in tudi tistim, ki me ne…