Lepi čeveljc že cveti

Običajno gre vrstni red takole: med sprehodom v naravi ali med hribovsko turo opazim zanimiv cvet, ki ga ne poznam, ga fotografiram, potem pa doma s pomočjo botaničnih priročnikov in spletnih virov ugotavljam, katera vrsta neki to je. Pri lepem čeveljcu je bilo ravno obratno. Spomnim se, da sem že kot otrok videla njegovo fotografijo. Ne spomnim se več natančno kje in kdaj. Spomnim se pa, da sta se mi v trenutku tako močno vtisnila v spomin – podoba in ime – da sem, ko sem ga mnogo let kasneje čisto prvič srečala v naravi, takoj vedela, za katero rastlino gre. Pa saj ni čudno, a ne? Njena pojava je tako zelo značilna in ime ji tako zelo pristoji, da je nemogoče si jo ne zapomniti in jo ne prepoznati. In nemogoče jo je zamenjati s katerokoli drugo vrsto.

Na najini predzadnji turi pred dobrim tednom sva opazila popke. Danes popoldne sva šla pogledat, če že cveti. Lepo se je bilo brez naglice malo »izgubiti« med mladim bukovjem in med grmički pritlikave jerebike in uživati v iskanju najlepših primerkov. Čeprav se morda zdi, da so zaradi velikih in markantnih živo rumenih cvetov lahko opazni, ni tako. Na polsenčnih rastiščih, kakršna imajo najraje, se je treba kar potruditi, da jih najdemo in kar je tudi pomembno, da jih po nesreči ne pohodimo.   

Njegova lepota je prevzela že antične ljubitelje rastlin. Takrat je ime – Cypripedium calceolus – Venerin čeveljček – dobil po rimski boginji lepote in ljubezni ter po vrečasto oblikovani medeni ustni, ki spominja na čevelj (cypris – Venera, pedilon – čeveljc). Med pogostimi slovenskimi ljudskimi poimenovanji mi je simpatično ime Marijin šolnček, sosedje mu rečejo »gospina papučica«. Mene pa, kadarkoli ga srečam, spomni na pravljico o Pepelki. Se mi zdi, da bi mu tudi ime »Pepelkin čeveljček« prav pristojalo… 🙂

Po velikosti je največja evropska orhideja. Tako kot vse stvari v naravi, ima tudi čudovit cvet lepega čeveljca svoj točno določen namen. S svojo lepo rumeno barvo privablja žuželke, s svojo obliko pa zanje deluje kot past in si na ta način zagotovi, da ga oprašijo. Ko se namreč enkrat ujamejo vanjo, je edina pot nazaj na prostost skozi luknjico v medeni ustni, mimo brazde in prašnikov, medtem pa se zgodi prenos cvetnega prahu, ki so ga žuželke prinesle na sebi. Pri vsem tem je zanimivo še to, da cvetica ne nudi za vabo nobenega hranila.

Lepi čeveljc je ena izmed najbolj ogroženih rastlinskih vrst in je zavarovan po vsej Evropi. Različni spletni viri poročajo, da v Triglavskem narodnem parku (in verjetno tudi izven njega) vsako leto opazijo primere namernih poškodovanj rastišč in naletijo na posledice nezakonitega odvzema te lepe rastline iz narave. Zaradi prekomernega trganja in izkopavanja je v Grčiji menda že popolnoma izumrl, podobna usoda mu grozi v Angliji. Ne mislimo, da se to pri nas ne more zgoditi! Nisem preverila v praksi in tudi nikoli ne bom, sem pa brala, da se poskusi presaditve lepega čeveljca običajno končajo tako, da rastlina odmre. Zato ga hodimo raje občudovat tja, kjer je najlepši, v njegovo naravno življenjsko okolje – in ga tam pustimo!