Na Lisec občudovat alpsko možino

Ko sva se pred tremi leti konec junija med potjo na Črno prst na kratko ustavila v Orožnovi koči na planini Za Liscem, naju je oskrbnik pobaral, zakaj vendar ne greva morda raje na Lisec, češ, da je on kljub skromnejši višini lepši razglednik od svoje južne sosede, pot nanj pa lepa in predvsem zelo samotna. Sva mu odvrnila, da Lisec »šparava« za prvo polovico avgusta, ko bodo alpske možine v najlepšem razcvetu. No, vmes so že trikrat odcvetele, letos pa sva končno ujela pravi trenutek. Svežina torkovega jutra na Ravnah nad Bohinjsko Bistrico naju je kar ponesla do Orožnove koče…  

Na Lisec (1653 m) vodi neoznačena steza. Njen začetek nam nekaj metrov pod Orožnovo kočo naznani rdeča smerna tablica z napovedjo, da nas do vrha čaka še ura hoje. V nakazani smeri prečiva planino Za Liscem. Na prvem manjšem razpotju izbereva levo stezico, ki vodi rahlo navkreber in po krajšem vzponu doseževa lepo travnato izravnavo. V zapisih enega boljših poznavalcev bohinjskega konca je omenjena kot Srednja Poljana. Na njenem nasprotnem koncu se nahaja glavna orientacijska točka celotne poti – ogromen balvan, ki ga obhodiva po desni strani in za njim poiščeva nadaljevanje poti. Od tu dalje se poti ne da več zgrešiti. Dobro je uhojena, vodijo nas tudi možički in občasno rdeči trakovi navezani na veje dreves in grmičevja. Na greben med Liscem in Črno prstjo stopiva na njegovi najnižji točki, obrneva v desno in po njem nadaljujeva do vrha.  

Pobočja Lisca so znana po tem, da so bogato rastišče alpske možine (Eryngium alpinum), zagotovo ene najlepših in najbolj posebnih gorskih rož z modrikastimi cvetovi. Prihodnje leto bo minilo že sto let od kar je v Sloveniji zavarovana. Prijela so se je tudi imena kot so »kraljica planin«, »kraljica gora« in celo »kraljica Alp«. Pravzaprav nič čudnega, saj se kot prava kraljica pojavlja samo na izbranih in redkih lokacijah. Drugo njeno najbolj znano rastišče pri nas je v okolici Porezna. Cveti od julija do septembra in zraste tudi do enega metra visoko. Na prvi pogled bi ji zaradi videza morda lahko pripisali, da spada med osate, a je v resnici kobulnica in tako, verjeli ali ne, botanična sorodnica npr. peteršilja in korenja ali pa recimo tevja, ki v gozdovih zacveti spomladi.  

Da je alpska možina res edinstvena, pričajo tudi besede Juliusa Kugyja, ki je o njej napisal: »Ametistove barve, z visoko dvignjeno, pustolovsko cvetno glavo ter srednjeveško prikupno nabornico, ki je v knjigi rastlinskih noš pač brez primere.«

Še eno zanimivost sem izbrskala. Alpska možina je bojda v devetnajstem stoletju v velikih množinah rasla tudi na Golici v Karavankah. Pastirji so jo imenovali zaspanka in so pripovedovali, da jo polagajo v zibelke nemirnim otrokom, da bi lažje zaspali.

Ko sva odhajala z vrha, sva se po grebenu, Kozje robe imenovanem, namenila še na Črno prst. Ruševje je izsekano, tako, da nikjer ne otežuje hoje, na enem strmejšem prehodu je celo nameščena jeklenica. Resnici na ljubo moram priznati, da se na Črno prst nobenemu od naju ni prav zares ljubilo, ker sva na njej bila že res velikokrat, a ker v glavi nisva imela boljše ideje za narediti krožno pot, sva vseeno šla. Toda ko sva prišla do razpotja na manjšem sedelcu, se je v možganih zgodil »klik« in v delčku sekunde sva imela nov načrt za krožni povratek. Ne preko Črne prsti, temveč na drugo stran čez planino Osredki, kjer še nikoli nisva hodila. Ker sva vedela, da pot med Osredki in Orožnovo kočo ni označena, naju je malo zaskrbela njena sledljivost, a je kratek klic v kočo razjasnil vse dileme. Oskrbnik je dejal, da gre za pastirsko pot, da se morava od stana na planini spustiti do pašne ograje in nato vzdolž nje poiskati pot. Da bi naju opogumil, je še dodal, da če se nama bo kje zataknilo, naj pa še kar kaj pokličeva. Pa ni bilo treba. Začetek je bil res precej zaraščen, ampak »ključ uspeha« je, vsaj na začetku, resnično držati se ograje. Ko pot enkrat preide v gozd, pa tako ali tako postane tako lepa in dobro razvidna, da jo ni več mogoče izgubiti.

Je že tako, da včasih res ni dobro imeti preveč natančno izdelanega načrta. Takele spontane spremembe in odločitve, ki me za piko na i zapeljejo še v raziskovanje novih poti in skritih kotičkov, naravnost obožujem in tura se mi je na koncu zdela čisto popolna… 🙂