Velikonočnica – ne upraviči vsako leto svojega imena

Svojega prvega srečanja z velikonočnico dobrih pet let nazaj zagotovo ne bom pozabila. Kajti zgodilo se je, kako simbolično, ravno na velikonočno nedeljo, zadnje dni marca. Cvetica je namreč ime dobila ravno po tem, da so jo ljudje videvali cveteti okoli velike noči. A zadnja leta se dogaja, da velikonočnica (Pulsatilla grandis) po večini ne upraviči več svojega imena. Tudi letos ga ni. Kadar je zima bolj kratka in pomlad že zgodaj začne trkati na vrata, lahko zacveti že tedne pred veliko nočjo. Letos je že tako leto in prvi cvetovi so bili opaženi že v zadnjem tednu februarja.  

Prvi obisk velikonočnice smo takrat združili z vzponom na Boč. Pod vrhom na manjši planoti, na kateri se nahajata tudi planinski dom in cerkvica sv. Miklavža, je namreč eno od dveh rastišč, kjer ta lepotička v Sloveniji še uspeva. Če niste ravno »pohodniška duša« naj prišepnem, da se je do nahajališča možno pripeljati tudi z avtom. Radovednost, kako izgleda njeno drugo in obenem največje rastišče pri nas v Boletini pri Ponikvi, sva potešila pred dnevi.

Velikonočnica je predstavnica suhih, stepskih travišč, v Sloveniji pa dosega skrajno zahodno točko svoje razširjenosti. Medtem ko v drugih vzhodnoevropskih državah menda lahko najdemo cele poljane velikonočnic, je pri nas močno ogrožena. Zato sta obe še preostali rastišči ograjeni in bojda v času cvetenja večkrat tudi »zastraženi«, da se ljudje ne bi vsepovprek sprehajali po njima.

Velikonočnica je porasla z gostimi dolgimi dlakami, ki jo varujejo pred morebitno zmrzaljo. Na prvi pogled je morda precej podobna drugim predstavnikom iz rodu kosmatincev, zato jo mnogi zamenjujejo z navadnim ali gorskim kosmatincem. A ločevanje je povsem preprosto. Velikonočnica je edini kosmatinec, ki ima pokončen modrovijoličen cvet, ostali imajo povešenega oziroma kimastega.

Kljub temu, da je opazovati cvet rastline, ki je pri nas tako zelo redka in ogrožena, eno posebno doživetje, ki morda mlajšim generacijam čez leta ne bo več dano, se je ob zadnjem obisku v moje misli vseeno prikradel malce grenak priokus. Razumem, da je ograjevanje rastišča morda res potreben in dobronameren ukrep za zaščito tega malega števila primerkov, kar jih je še ostalo. A moram kljub temu priznati, da sem se posebej nazadnje v Boletini stoječ za tisto ograjo počutila nekako tako, kot v živalskem vrtu, samo da nisem opazovala živali, ampak cvetove velikonočnice. In ko sem zaznala, da me imata za povrh ves čas skrbno na očeh dva »varuha«, ki sta ravno v tistem času opravljala vsakoletno pomladansko štetje cvetov, občutek zares ni bil najbolj prijeten.

Skrbniki rastišč pač za »izumiranje« velikonočnice krivijo izključno »ljubitelje«, ki menda na veliko »tacamo« med cvetovi, da jih lahko fotografiramo od blizu ali rastline celo izkopavamo, da jih potem posadimo na domačem vrtu. Ne trdim, da se to ne dogaja, a v članku, ki sem ga zasledila, strokovnjaka njihove očitke vsaj deloma postavita na laž. Takole pravita:

»Kljub varstvu rastišč velikonočnice se rastlina ne množi prav veliko. K temu prispeva predvsem pretirana skrb za velikonočnico. Tako močno pokošenih travnih površin, kot jih vidimo na teh rastiščih, kmetje tedaj, ko so še kosili na roke, nikoli niso imeli. Senožeti ali suhe travnike so pokosili samo enkrat od sredine julija do začetka avgusta. S suho travo so bile zato rastline v pozni zimi in zgodnji pomladi nekoliko zaščitene. Zdaj pa v pretirani skrbi zanje travo strojno pokosijo povsem pri tleh in večkrat na leto. Pri velikonočnici je opaziti, da je je več tam, kjer trava ostaja. Če bi torej hoteli rastlino širiti, bi morali kakšno leto košnjo celo opustiti, da se rastline razrastejo do polne moči, semenijo in potem tam tudi kalijo. Pretirana skrb tako rastlinam ne koristi najbolje. Zato je pri tovrstnih ukrepih za ohranjanje rastlin potrebno več opazovanja njihovih naravnih rastiščnih razmer. Rastline se namreč včasih bolje znajdejo brez naše pomoči.«

Spoznati in videti cvetočo velikonočnico od blizu je bilo lepo, a še mnogo lepši je občutek, kadar na primer med vzponom na Slavnik ali Vremščico ali Snežnik ob poti uzrem njenega »bratranca« gorskega kosmatinca, ki kljub temu, da je zavarovan in uvrščen na seznam naših ogroženih rastlin ni ograjen in zanj nikjer niso zapisane koordinate, kje točno ga najdemo… To so tista pristna srečanja, ki se jih na mojih potepanjih najbolj razveselim in za katera upam, da jih bo še veliko… 🙂