Po Seški pešpoti

Čeprav imam zimo res, res rada, pa se vsako leto tam proti koncu februarja že kar začenjam veseliti pomladi. In kot da bi mislila, da bo zato kaj prej prišla, ji grem običajno malo naproti. Tja, kamor ponavadi najprej pride. Na obalo. Letos sem si ta izlet še posebej močno želela in ga težko pričakovala. Saj veste tisto o prepovedanem sadu… ki je pač vedno najslajši.

Na koncu se je izšlo tako, da sva se ob morju mudila kar dvakrat »zapored«. No, »zapored« je v narekovajih zato, ker je med »prvič« in »drugič« zaradi vmesnega ponovnega zaprtja regije minil skoraj cel mesec. Prvi obisk se nama je namreč malo sfižil. Enostavno se nisva imela tako fino in nisva tako uživala, kot sva se po izkušnjah nadejala, da bova. Jah, sva pač pozabila, da je bil ravno čas zimskih počitnic in čeprav sva izbrala dan med tednom, da se bova ja izognila gneči, se ji nisva. Nič ne pretiravam, če rečem, da je bilo obojega, pleha in ljudi kot poleti sredi glavne turistične sezone. In še nekaj je bilo. V »normalnih« časih bi verjetno vsaj polovica obiskovalcev posedala na terasah in kofetkala, zdaj, ko to pač ni mogoče, smo pa vsi po vrsti vsak na svoj način »muvali« in delali dren na pločnikih in promenadah. Če bi po Seški poti hodila kdaj prej, bi na koncu zagotovo za urico ali dve obsedela pri Ribiču. Tokrat je »tolažilni scenarij« predvideval na povratku en baje preverjeno dober morski »street food« v Kopru, a sva se ob pogledu na neskončno jaro kačo čakajočih samo spogledala in brez besed lačna obrnila proti domu. Tista zadnja februarska sreda resnično ni bila najin dan… Sva si rekla, da ga bova kar hitro pozabila in izlet čim prej ponovila. A čez tri dni je bila regija znova rdeča in zaprta za prehajanje.  No, ko so jo po dobrih treh tednih znova odprli, sva se že kar drugi dan znova namenila proti morju…

Seško pešpot sva izbrala zato, ker po tem delu obale še nisva hodila in ker je opis obetal. Obljublja namreč »odmik od vrveža v spokojnost narave«. No, kakor kdaj, bi dodala jaz… 🙂 A ta dan je bilo v resnici vse tako, kot mora biti in kot sva ob tem času v teh koncih vajena iz prejšnjih let. Obiskovalcev je bilo le za vzorec, poti so več ali manj samevale, burja, ki je dopoldne še malo grizla v ušesa in kuštrala lase, se je čez dan povsem umirila in sonce je iz ure v uro grelo prijetneje.

Pohajanje med nasadi oljk in bujno cvetočimi grmi rožmarina je bilo navdušujoče mirno in samotno, pogled na Sečoveljske soline od zgoraj, naju je navdal z začudenjem, kako zelo velike v resnici so, posedanje na klopci v parku Forme vive točno nasproti Portoroža pa je minilo ob mojem klepetanju in obujanju spominov na to, kako sva z mami v mojih zgodnjih osnovnošolskih letih en teden zimskih počitnic vedno preživeli v bivšem Hotelu Palace (danes Kempinski). No, jaz sem v resnici bila na počitnicah, mami pa na raznih terapijah v tamkajšnjih termah, a večino časa sva preživeli skupaj. To so bili po mojem za mene eni najlepših dni v letu. Nikamor se ni mudilo, mami je bila tisti teden samo moja, brez službe, kuhanja in raznih drugih opravil. In ja, sredi februarja sva se zunaj sprehajali in spotoma lizali sladoled! Uau, še danes ne morem pozabiti, kako se mi je fino zdelo… 🙂

»Poglej to« in »poglej ono« sva si klicala, ko sva se potikala okoli Seškega škvera, edinega še delujočega škvera na severnem Jadranu, kjer je bilo vse tako zanimivo in v katerem se nama je zdelo, da se je čas že zdavnaj ustavil. Izraz »škver« sicer izhaja iz italijanske besede »squero« in pomeni manjšo obrtno ladjedelnico za vzdrževanje, popravljanje in obnavljanje izključno manjših, 25-26 metrov dolgih lesenih plovil na tradicionalen, ročni način.

In seveda nisva mogla domov, ne da bi v bližini obiskala še Vrt kaktusov, si na številnih zanimivih vrstah napasla oči in si privoščila nakup parih primerkov.   

Tale dan je bil tako krasen, da se nama je več kot odkupil za tistega prvega, malo ponesrečenega. In dva dni kasneje je bila regija znova rdeča in znova zaprta. Najino zadoščenje pa toliko večje… 🙂