Peš na Mangrtsko sedlo

Na Mangrtskem sedlu sem bila doslej le nekajkrat. Prsti ene roke bi bržkone zadostovali, če bi želela prešteti obiske. Le čisto prvič sem gor pešačila, a ker se je to dogajalo debela tri desetletja nazaj, za povrh še v megli in rahlem dežju, mi nič od poti ni ostalo v spominu. Vse ostale »vzpone« sem opravila z avtom, vedno v prekrasnem vremenu. Vožnja me je vsakokrat tako navdušila, da se mi je vsakič znova v zavest prikradla želja, da bi vso lepoto te ceste in razglede, ki se z nje ponujajo, enkrat zajela z veliko žlico, tako, da bi en cel izlet namenila le sedlu in cesti nanj, vrh (Mangrt) pa za spremembo sploh ne bi bil v načrtu.  In bolj ko sem premišljevala, bolj mi je postajalo jasno, da si to željo lahko najbolje in najbolj popolno uresničim tako, da se na Mangrtsko sedlo podam kar peš.

Cesta na Mangrtsko sedlo (2072 m) je najvišje ležeča cesta v Sloveniji. Dolga je slabih dvanajst kilometrov, premaga 980 metrov višinske razlike in poteka skozi pet v živo skalo izklesanih predorov. Zgradili so jo italijanski vojaki (v ekipi graditeljev je bilo menda le 500 mož) leta 1938 v zgolj dobrega pol leta od aprila do oktobra. Samo čudimo se lahko, kako veliko delo so opravili v tako kratkem času! Cesta je bila kasneje večkrat obnovljena, nazadnje potem, ko jo je v spodnjem delu popolnoma uničil zemeljski plaz Stože v novembru 2000. Njegovi ostanki so še danes dobro vidni na prvem kilometru ceste. Dvanajst let kasneje (novembra 2012) je cesto v zgornjem delu poškodoval večji skalni podor, zaradi česar je še vedno prevozna le do devetega kilometra oz. do parkirišča 400 m naprej od odcepa za planinsko kočo.

Vsem, ki se boste v bodoče na Mangrtsko sedlo kanili pripeljati, priporočam, da predhodno preverite odprtost ceste ter aktualni prometni in parkirni režim. Vsem tistim pa, ki vas bova s tem zapisom in fotografijami uspela na Mangrtsko sedlo zvabiti peš, obljubljam, da vam zagotovo ne bo žal. Za obisk toplo priporočam drugo polovico oktobra ali začetek novembra, ko macesni zlatijo in ko je cesta že razbremenjena poletnega prometnega vrveža. 

Da ne bi gor in dol hodila po isti trasi, sva gor grede večino časa korake ubirala po markirani planinski poti, na povratku sva se držala ceste.

Imela sva dan poln vremenskih preobratov. »Pri Mlinču« sva začela v hladnem in tako zelo vetrovnem jutru, da sva resno podvomila, da bova vztrajala prav do sedla. Pričakovala sva namreč, da se bo veter z višino le še krepil. No, ko naju je nekaj višje obsijalo prijetno toplo sonce, se je tudi optimizem vrnil. Hoja je bila prijetna, uživala sva v prelestnih razgledih in v čudovitih barvah jeseni, ki so bile vse okrog naju. Čeprav se je Mangrt kazal v prelepi zasneženi podobi, sva se midva počutila nadvse krasno jesensko. A le nekje do zadnjega tunela. Tam sva prišla do točke, kjer si v teh dneh jesen in zima podajata roki. Notranjost tunela je bila skoraj povsem poledenela in na drugi strani je cesta kaj kmalu dobila snežno podlago. Sprva nekaj milimetrsko, višje, ko sva se bližala koči, je bilo snega vedno več. Zimsko jesenski kontrasti so bili prelepi, najlepše je ustvarjal snežni poprh na suhih šopih trav, ki so na soncu žareli kot zlati. In potem se je zgodilo tisto, kar nam v gorah običajno ni najbolj ljubo. Vse naokrog se je navlekla megla in nama vzela sonce in razglede. Znašla sva se v čisto pravi zimi. Šopi trav kar naenkrat niso bili nič več zlati, ampak le še beli in ko jih je sem in tja obsijal kak droben žarek, ki je našel pot skozi meglo, je bilo, kot da stojiva sredi ene prelepe zimske pravljice. Bilo je tako lepo, da nama je bilo za kratek hip tudi za razglede čisto vseeno… 

V soboto sva bila zares hvaležna za čisto vse… za sonce in oblake, za meglo in veter, za snežno belino in zlate macesne. Prav vsi so bili kot kamenčki v mozaiku enega čudovitega doživetja!            

P.S. Čisto za konec moram besedo ali dve nameniti poimenovanju. Še iz otroštva se spomnim, da smo včasih gori rekli Mangrt, sedlu pod njo Mangrtsko sedlo. Kasneje se je uveljavilo ime Mangart in Mangartsko sedlo. Med pripravo tega prispevka sem pokukala v Miheličev vodnik Julijske Alpe (leto izdaje 2009) in tam piše takole: »Že v prejšnji izdaji smo na željo jezikoslovcev (pisec zelo nerad) staroslavni Mangrt prekrstili v bojda bolj blagoglasno zveneči Mangart. S tem se je slovensko ime izenačilo z italijanskim.« No, jaz imam prvotno različico tako trdno zasidrano v spominu, da ostajam kar pri njej.