V Brda na “črešnje”

Nisem sicer naredila raziskave, si pa upam trditi, da če bi ljudi na ulici spraševala, na kaj najprej pomislijo, če omenim Goriška Brda, da bi dobila le te tri odgovore: vino, češnje in Ena žlahtna štorija 😉 🙂 . Ne nujno v tem vrstnem redu. Malo verjetno pa se mi zdi, da bi mi kdo omenil grad Dobrovo, vas Šmartno, razgledni stolp v Gonjačah, briške marelice ali pa morda celo katerega od znanih Bricev, na primer umetnika Zorana Mušiča ali pesnika Alojza Gradnika. Pa bi si zaslužili vsaj kak glas… »Tako kot bi si Brda zaslužila, da bi jih midva končno enkrat obiskala,« sem pomislila kak teden nazaj, ko so s stojnice na tržnici začele vabiti prve briške »črešnje«. Tako češnjam namreč pravijo Brici. Če so bile res briške ali ne, ne vem. Kajti dejstvo je, da bi marsikatera češnja rada bila briška ali pa bi to rad videl njen prodajalec in jo v silni vnemi po čim večjem zaslužku tako imenuje… No, naju že ne bodo »naplahtali« sva si mislila in šla na »črešnje« kar direktno v Brda… Zihr je zihr, a ne? 😉 🙂

Seveda nisva šla samo na češnje. Šla sva malo raziskat ta lep košček naše deželice. Ne vsega. Samo en košček tega lepega koščka. Da bo kaj še za drugič ostalo, če nama bo všeč, sva si rekla. Pa še zanimalo naju je, kako se Brici in Brike pripravljajo na osrednji vikend največje in najbolj odmevne kulturno-turistične prireditve v Brdih – Praznika češenj, ki se bo z bogatim programom odvil čez teden dni.

Raziskovala sva »po najino« – pohodniško torej. Poleg desetih kolesarskih imajo v Brdih označenih namreč tudi devet krožnih pohodnih poti. Osem od njih je ime dobilo po starih briških sortah češenj, ena pa se imenuje Gradnikova učna pot. Midva sva se tokrat odločila za poldeseti kilometer dolgo pot Drugmbernco. Edina pač vodi skozi Šmartno, ki sva si ga še posebej želela ogledati. To je izjemno lepa srednjeveška vasica z obzidjem, ki leži v samem geografskem središču Goriških Brd in je zaradi svoje bogate stavbne dediščine razglašena za kulturni spomenik. Sprehod po njenih čudovito obnovljenih ulicah človek občuti kot potovanje skozi čas. 

Najin izlet v Goriška Brda bi dobil čisto desetko, če bi termometer kazal kakih deset stopinj manj. Tako pa je bil dan precej vroč, ampak še vedno ne tako zelo, da bi nama pokvaril navdušenje, ki sva se ga nalezla med potikanjem po slikovitih vinogradih in briških vasicah. Pa še blagodejen veter je bil najin zaveznik in je sem pa tja ohladil razgreti buči.

In čeprav menda obisk Brd ne more ali celo ne sme miniti brez obiska ene od številnih vinskih kleti, najin tokrat je. Tudi brbončic nisva razvajala z okušanjem briških dobrot. Sva se pa zmenila, da bo naslednji obisk Brd enkrat jeseni. In takrat mu bova poleg pohodniške dodala tudi gurmansko in degustacijsko vsebino… 🙂