Dan za prijatelje na Poludniku

Nisem sicer nobena »fenica« od Šifrerja, ampak tista njegova že skoraj ponarodela, da si je »za prijatelje treba čas vzet’« se mi pa dopade. Kar je res, je pač res, to je že treba priznati. In smo si ga vzeli. Čas namreč. Dve in dva, štirje skupaj torej, drug za drugega. In se namenili dan preživeti tam, kjer smo vsak zase pogosto in najraje. V naravi torej. In ker gremo za cel dan skupaj kam (prepre)redko, je bilo treba cilj pač nadvse skrbno izbrati… 🙂

Ena macesnova naj bo, smo rekli. Pa ena razgledna. In ena fotogenična. In ena krožna, ker imamo vsi štirje take najraje. In ena ne (pre)visoka in po urah ne (pre)dolga, ker tudi dan ni več kaj prida dolg, pa (pre)strma tudi ne sme biti, da nam ne bo vse sape pobrala, ker jo mora ostati veliko še za klepetanje in smejanje, pa (pre)ozka tudi ni fino da je (potka namreč), ker če si imaš veliko povedati, je najbolj luštno hoditi »vštric«, v dolžino jo je pa lahko malo več, da je ne bo prehitro zmanjkalo… Aja, pa dva sta si želela, da bi šli nekam, kjer še nista bila in midva sva prevzela pobudo in predlagala, da gremo nekam, kjer sva midva že bila in nama je bilo tako všeč, da bi z veseljem šla še enkrat in doživetje vsega lepega tam gor delila še s kom…

Za Poludnik (1999 m), vrh v vzhodnem delu Karnijskih Alp na avstrijsko – italijanski meji, se nama je zdelo, da bi znal biti fajn izbira. Ker v bližini ni višjih vrhov, je fenomenalen razglednik, asfaltirana gorska cesta omogoča udobno, visoko izhodišče na slabih 1400 metrih, široka, prostrana planota, ki mu leži pod nogami, pa je s tremi planinami, enim jezercem in obsežnimi macesnovimi gozdovi pravi raj za »hajkerje« in »bajkerje« ter nadvse barvita paša za oči in foto objektiv še posebej zdaj, v času zlate jeseni.   

Za vzpon na vrh se je treba zapeljati v Ziljsko dolino (hitreje in dražje skozi Karavanški predor ali pa malo manj hitro in ceneje skozi Rateče in Trbiž) do Šmohorja (Hermagorja), kjer nas oznaka za Egger Alm usmeri z glavne ceste levo proti jugu. Skozi vas Möderndorf se peljemo do vhoda v sotesko Garnitzenklamm, tam pa cesta zavije ostro levo in nas po devetih strmih in ovinkastih kilometrih odloži na urejenem parkirišču pod Brško planino (Egger Alm). Tu nam informativna tabla namigne, da imamo možnost narediti lepo krožno pot. Mi smo jo zastavili v nasprotni smeri urinih kazalcev. Na Brški planini smo sledili oznakam za pot 408, ki nas je vodila po desnem robu planote prek širokega mejnega prelaza Schlosshüttensattel (1451 m) naravnost na vrh, sestopili pa smo po severovzhodnem grebenu čez Poludniško (Poludniger Alm) in Dolsko planino (Dollacher Alm) mimo Brškega jezera (Egger-Alm-See) nazaj na izhodišče.

Prekrasno in super luštno smo se imeli. Midva sva bila pohvaljena, da sva dobro izbrala, nama je bilo pa neskončno všeč, ko sva opazovala, kako je vrh drugima dvema sapo jemal 🙂 😉 . Pa ne s strmino, ampak z razgledi, s katerimi je tako zelo radodaren! Smo si obljubili, da bomo še kdaj. Ker je srečo in lepe trenutke tako lepo deliti… 🙂

Družba, lepa hvala za vse! Se vidimo kmalu… 🙂