Z Rudnega polja na Konjščico in Uskovnico

Vremenska napoved za sredo prejšnji teden je obetala! In se uresničila! Višje lege je kar pošteno zasnežilo. A ker je bil takoj za tem napovedan temperaturni obrat, je bil, kar se naju tiče, obisk zimske pravljice nujen čim preje, dokler traja…

Tako sva v četrtek sredi dopoldneva parkirala na Rudnem polju in se namenila opraviti eno krožno krpljarsko, ki se je že leta valjala med načrti in željami za en lep »dan po sneženju«.

Mimo biatlonskega centra sva korak najprej zastavila proti planini Konjščica. Zanimivo, da lahko ena destinacija, ki si jo prehodil že mnogokrat, a le mimogrede, hiteč na višje cilje (na Triglav, Tosc, Veliki Draški vrh..), v določenih okoliščinah, recimo pozimi, ko jo prekrije snežna odeja, postane tudi zelo lep samostojen cilj. Je že Mihelič napisal, da sem lahko prideš tudi »kar tako«, na prijeten izlet. In še kako prav je imel!     

Dobršen del poti proti Konjščici so »gaz« pred nama že delali en pešak, en tekač na smučeh in en štirikolesnik. Nič kaj posebno uporabnega za naju. A gozdna cesta je dovolj široka, da sva lahko ubirala »svojo pot«. Od nekdanjega parkirišča naprej, ki zdaj to več ni, ker je tudi v kopnem cesta do njega zaprta za promet, pa sva bila deležna nedotaknjene beline. Juhu! Od tam dalje pa vse do Uskovnice je sledilo tisto pravo, prvinsko krpljanje, zaradi česar si je krplje zares vredno nadeti!

Še kako dobra je bila odločitev, da sva se tako hitro po sneženju odpravila na pot. Že sredi dneva so se namreč smreke, obsijane s toplimi žarki sonca, začele otresati belega okrasja (o, koliko snežnih »ploh« sva bila deležna v gozdu!), ob povratku na izhodišče pozno popoldne pa o tisti pravi zimski idili sploh ni bilo več ne duha ne sluha.  

Če sem še zjutraj sama pri sebi tuhtala, da sva si za tako lep in idiličen dan pa morda vseeno izbrala nekam prekratek sprehod, ki ga bo čisto prehitro konec, sem si na koncu morala priznati, da je bila izbira odlična ter po dolžini in višini ravno pravšnja. Po dobrih dvanajstih kilometrih krpljanja po večinoma že »ojuženem« pršiču, sva se nazaj k avtu vrnila prijetno utrujena, a hkrati nadvse zadovoljna in polna lepih vtisov. 🙂