Končno imamo spet enkrat pravo zimo tudi v dolini. Zimo z veliko snega. In to prav pred domačim pragom. V Ljubljani smo ga menda toliko imeli nazadnje pred petimi leti. Jaz sneg obožujem in tile dnevi mi dajejo upanje, da podnebne spremembe na našem ljubem planetu pa le morda še niso tako zelo hude, da bi snežene zime po dolinah prav kmalu utegnile čista preteklost postati…
Ko sta po dveh dneh obe lopati končno stali v kotu in so za nedeljo napovedali nekaj sonca, sva se začela meniti, kam bi jo mahnila uživati zimsko idilo. Ko sva najprej vsak zase potiho v mislih, potem pa še skupaj na glas »prekrižarila« že skoraj celo Slovenijo, pa še malo zamejske zraven, da bi našla eno zares fajno idejo, kam se bova odpravila, je meni na vest začelo trkati »domoljubje«. Lokalpatriotizem, če hočete. Zakaj bi se vozila daleč in hodila visoko, če imamo pa končno enkrat čisto pravo zimo tudi v domačih logih. Kar nekako se mi je zdelo, da to pa že morava ceniti, da tega darila narave ne smeva kar prezreti, ampak ga hvaležno sprejeti. In to pokazati na ta način, da se povzpneva na kak »domač« hribček. In pri tem je ostalo…
Izbrala sva Polhograjsko Grmado. Velikokrat sva že bila na njej, a v globokem snegu še nikoli. Večino poti, ki vodijo gor, sva že prehodila, a svoje najljubše nimava, ker nama je vsaka po svoje všeč. Zato hodiva gor enkrat po eni, drugič po drugi, skoraj vedno pa po možnosti narediva krog. Tudi tokrat sva ga. Za vzpon sva izbrala pot, ki pelje gor iz Belice, sestopila pa sva v vas Dvor (če avto pustite na urejenem parkirišču ravno nekje na sredini med obema vasema, vas na začetku in na koncu čaka le nekaj minut hoje po asfaltu). Uživala sva vsak trenutek in v vsem, kar je dan prinesel. Najprej v tem, da vožnje do izhodišča ni bilo za več kot za dobre četrt ure, pa v tem, da sva takoj iz avta stopila na sneg in v tem, da so predhodniki že naredili globoko gaz, po kateri je bilo tako prijetno hoditi. Sem pa tja sva kakšno na debelo zasneženo borovo vejo otresla težkega bremena in tu pa tam sva tako malo za hec stopila v cel sneg da bi »izmerila« višino snežne odeje. Megla je večino časa dajala nama tako prijeten občutek miru in spokojnosti vse naokrog, na vrhu pa je neverjetno toplo sonce na obraze mladih in malo manj mladih narisalo široke in zadovoljne nasmehe. Vrh ni ravno prostoren in čeprav je bilo obiska veliko, se mi je zdelo, da nihče ni bil nikomur napoti in da smo se vsi počutili kot ena velika družina, hvaležni za to, da nam je dano biti tisti trenutek tam gor in uživati v vsem lepem okrog nas. Za piko na i sva po naključju srečala nekaj starih znancev in prijetno poklepetala, na koncu pa naju je prijazen domačin vzel v družbo in nama med sestopom pokazal eno posebnost, za katero sva že dolgo vedela, da je, ne pa tudi, kje je… No, da tale objava ne bo predolga, pa o tem kdaj drugič… 🙂
4 komentarji
Bavo, lepo je v naši domovini biti mlad in na vrhu zasnežene Grmade stat ….. Ja, res je, da se včasih oziramo vse naokrog po lepotah, in dostikrat pozabimo na tiste, ki so tik pred nami. Lepo sta to izvedla…. pozdrav
Hvala Alenka in vračam pozdravček… 🙂
Prijetno je brati tvoj blog, a meni še lepše pogledati fotografije, ki so vedno nekaj posebnega in še odlično komentirane. Super…Brigita. Lep pozdrav
Hvala Vito, pozdrav tudi vama obema!