Žabiški Kuk in Vogel

Žabiški Kuk je na mojem listku želja pristal že več kot desetletje nazaj. Premamil me je zapis Mitje Koširja, ki je o njem med drugim zapisal: »Za gorniške sladokusce, ki jim ni mar kakšno nenadejano tavanje skozi goste zaplate zelenega ruševja, pa hrani južno pobočje Žabiškega Kuka posebno darilo. Tik nad planino Kuk, na Močilih, tam kjer cesta na planino Razor zavije povprek po jugozahodnem pobočju naše gore, jo mi uberemo navzgor po strmem pašniku v bukovo goščo in tam, z nekoliko stezosledniške sreče, poiščemo začetek nekoč celo markirane poti.«  

No, pa naju je vrh čakal toliko časa, da je danes tam že vse precej drugače. Predvsem nobene stezosledske veščine niso več potrebne, kajti pot je označena in »zelena nadloga« vzorno obrezana. S ceste na pašnik nas usmeri smerna tablica in če potko v labirintu sledi, ki jih je med pašo za seboj pustila živina, vmes vendarle izgubimo, so nam do gozda v pomoč leseni količki, ki so na vrhu rdeče pobarvani. Od konca pašnika dalje je steza jasno vidna in tudi označena z rdečimi črtami. Ko se izvijemo iz objema gozda, se strmina precej poveča, a prav enako se zgodi tudi z razgledi. Ti kar vabijo, da človek sem pa tja ustavi korak, ne le, da zajame sapo, pač pa da občuduje in se meni, sam s sabo ali pa z družbo, kako lepo je bilo tam in tam in kako rad bi enkrat šel še tja in tja.

Čeprav imam brezpotne izzive rada, moram priznati, da ta dan nisem čisto nič pogrešala ugank v smislu »kam pa sedaj«, pa tudi ne smole, ki bi jo ruševje med prebijanjem skozenj puščalo na mojih hlačah. Dan je bil čudovit in v brezskrbni hoji po zares lepo urejeni poti sem le neskončno uživala. Ne morem si kaj, da ne bi rekla »hvala« tistim, ki so za to poskrbeli.

Še eno »novost« moram mimogrede omeniti. Na smerni tablici je namesto »Žabiški« napisano Žabijski Kuk. Od kdaj in čemu to novo poimenovanje ne vem, jaz sem se odločila, da bo v moji glavi in tudi v tem zapisu Kuk ostal še naprej kar Žabiški. In ko smo že ravno pri imenih, tudi za planino, ki je bila najino izhodišče, zasledimo dve imeni. Eni ji rečejo kar planina Kuk in tako je označena tudi na zemljevidih, a na tabli na koncu parkirišča je navedeno ime planina Podkuk. No, v tem primeru »navijam« za slednje. Se mi zdi, da ji nekako bolj »pristoji«, ker pač v resnici leži pod Kukom… 🙂

Z Žabiškega Kuka naju je v nadaljevanju pot vodila še na vrh Vogel (1922 m), potem pa prek prevala Globoko na planino Razor. Itak, na kislo mleko… :-). Vsaj tako sem si želela in upala, a ravno prepričana, da ga bom dobila, nisem bila, saj so krave že odgnali v dolino. No, če jaz nisem srečkica… ujela sem zadnjo porcijo v tej sezoni! In dan je bil dokončno čisto popoln… 🙂